Ni redko, da doživim zaskrbljenost, potrtost in malodušje, ko beseda steče o življenju in delovanju Cerkve. V prvi številki Nedelje se pisec sprašuje: »ali so tisti, ki tam delajo, še prepričani katoličani ali samo plačani uslužbenci?« Če je to očitek določeni skupini, se mi zdi žaljiv in nesprejemljiv, če pa je to vprašanje na slehernega »poklicnega« sodelavca v Cerkvi, kot izpraševanje vesti, pa je to mogoče razlagati kot veliko skrb.

Osebne izkušnje

Ker me je urednik nagovoril, da naj ob pripravah na volitve župnijskih svetov povem svoje izkušnje in svoje mnenje bralkam in bralcem, predložim svojo domnevo v premislek. Prispevek pojmujem kot odgovor na poziv, da naj v zvezi s sinodalnim procesom, ki ga je sprožil papež Frančišek, povem, v katero smer naj bi se Cerkev razvijala v prihodnosti. Omejil se bom na en vidik in sicer na vprašanje svetov. V mislih imam predvsem župnijski svet in škofijski svet kot najpomembnejši obliki svetov v ustroju škofije.

Zelo me je prizadela in potrla vest, da je prenehala delovati škofijska izobraževalna ustanova »Bischöfliches Bildungshaus St. Georgen am Längsee«. To je bila izobraževalna hiša za celotno škofijo. Često sem obiskal kako izobraževalno ponudbo, kdaj pa kdaj tudi katero sooblikoval. Začel sem že zbirati gradivo, da bi zavzel stališče. Govoril sem z nekaterimi znanci, ki sodelujejo v raznih škofijskih ustanovah ... Nisem zasledil kakršnekoli razprave, tako je tudi meni upadel pogum, da bi se oglasil kot starejši upokojenec brez kakršnekoli funkcije in avtoritete. Lahko bi se skliceval na diplomo, ki sem jo pred leti prejel, da se smem imenovati »romar na Hemini poti«, ko je ena izmed postaj v tej hiši. (za to opazko ima zaslugo svakinja, ki me je vprašala, kaj delam in sem ji povedal, da nekaj pišem za Nedeljo, pa je menila »napiši nekaj, da se bo bralka/bralec vsaj malo nasmehnil/-a«)

Vpraševal sem se, kdo je tako odločil? Kako je ta odločitev utemeljena? Zame je to primer pomembne odločitve brez soodločanja prizadetih.

Ko sem bil študent teologije, so bili že objavljeni sklepi koncila. Spominjam se, da je profesor fundamentalke predstavil dokument o Cerkvi, kjer je rečeno, da je bistveno za vse krščene »deležnost pri odrešenjskem poslanstvu Cerkve«, ki je utemeljena v krstu.

To deležnost sem malo pozneje doživljal pri škofijski sinodi (imel sem majhno nalogo in bil pri tretjem zborovanju navzoč), ko so sinodali sprejeli sklep »o sožitju Nemcev in Slovencev«.

Bil sem nato v službi škofije. Ustanovili so škofijski svet in strokovne pododbore. Med drugim Slovenski pastoralni odbor. Imel sem nalogo, da pripravim in pošljem besedilo statuta na škofijo v odobritev. Pa me je poklical generalni vikar in dejal, da besedila v predloženi obliki ne more potrditi. Kje je bila napaka? V besedilu je bilo zapisano, da je Slovenski pastoralni odbor svetovalni organ Škofijskega sveta in predstavništvo slovenskih vernikov v krški škofiji. Podučen sem bil, da je le svetovalni organ.

Znamenje hierarhične ureditve

22. svečana je v cerkvenem koledarju zabeležen poseben spominski dan: »sedež apostola Petra«. V baziliki sv. Petra v Rimu je tudi veličastna upodobitev tega sedeža. Zame je to znamenje hierarhičnega pojmovanja.

Ob tem se tudi zalomi. Zamisel izvoljenih svetov se ne ujema s hierarhičnem ustrojem. Če pogledamo na prvi primer izobraževalnega doma: ali ni to zadeva celotne škofije? Ali naj ne bi o tako pomembni zadevi odločal škofijski svet? Morda bo kdo odvrnil, da je tudi škofijski svet le svetovalni gremij, in se škofijski svet že nekaj časa tudi ni sestal. (Prav to dejstvo je zelo zaskrbljujoče. Ob nedavni krizi v zvezi s prejšnjim škofom so se zaradi odsotnosti škofijskega predstavništva takoj pojavile druge oblike in se oglašale kot domnevni glas vernikov.) Ker o tako pomembni zadevi tudi ni javne razprave, se po mojem stopnjujeta malodušje in distanciranost znotraj verske skupnosti.

Glede Slovenskega pastoralnega sveta pa je podobno: kdo naj izraža voljo in želje slovensko govorečih vernikov? Kakšno težo imajo njegovi sklepi?

Kako je na ravni fare? Nad dve desetletji sem bil član župnijskega sveta. Doživljal sem obe plati: Župnijskemu svetu se je odrekala kompetenca npr. zavzeti stališče do določenega vprašanja ali odločati v imenu fare. Prav tako pa tudi, da nekateri člani župnijskega sveta svoje naloge nismo jemali resno. Oboje ogroža življenje farnega občestva. Župnijski svet ne more izpolnjevati svoje naloge v polni meri, če ima le svetovalno nalogo. Izvoljeni pa se morajo za opravljanje svoje naloge usposobiti, se izobraževati in resnično prevzemati odgovornost.

Orodje sinodalne miselnosti

Osebno menim, da so izvoljeni sveti zelo dobro in primerno orodje za uresničevanje papeževe pobude sinodalne miselnosti. Izvoljeni svet pa deluje le, če ima zares možnost in pravico odločanja in če članice in člani sodelujejo zavzeto in odgovorno.

Iz mojega zornega kota mnogo vidikov govori v prid celoviti vodstveni odgovornosti svetov, tako tudi župnijski svet za faro.

Načelo subsidiarnosti je tehten argument. (Subsidiarnost je eden izmed ključnih pojmov katoliške družbene teorije, ki predvideva, da pristojnosti ostanejo na nižji ravni, dokler jih uspešno zna reševati in šele zatem naj prevzame odgovornost višja raven.)

Službe se lahko razdelijo: vodstvena služba v fari ni vezana na službo oznanjevanja ali službo diakonije.

Kajpak zahteva vsako področje strokovno znanje in usposobljeno osebo.

Pomembno je, da so razvite oblike sodelovanja med faro in škofijsko ravnjo, da so mostovi medsebojnega zaupanja pa tudi nadzora.

Če strnem misel, bi dejal, da naj zapustimo hierarhične oblike in razvijamo take, ki bolje odgovarjajo načelom evangelija torej deležnost pri ustvarjanju boljših možnosti za uresničevanje božjega kraljestva.

Janko Merkač