Katarina Supan je mati štirih otrok, doma je v Selah na Zgornjem Kotu. Doma imajo skupaj s starši kmetijo, ki je 4 km oddaljena od glavne ceste. Kljub delu na kmetiji in veliko vožnje Katarina Supan rada najde čas za delo v župnijskem svetu na Bajdišah, kjer medtem že sodeluje deset let.

»V župnijskem svetu smo pisana skupina in se pri sejah pomenimo o raznih stvareh, v majhnih skupinah to potem uresničujemo. Smo fleksibilna in fletna skupina,« pravi Katarina Supan.

Kot mati štirih otrok od 13. do 4. leta starosti zelo rada dela z otroki. Rada tudi pomaga pri organizaciji raznih prireditev, kot so to martinovanje s pražo, dan zahvale z ajdovimi štruklji in bučno juho ali farni praznik. Včasih Katarina Supan pomaga tudi pripraviti kakšno priprošnjo ali besedilo za sveto mašo. Vsi od sedmih članov v župnijskem svetu pomagajo drug drugemu in se dopolnjujejo pri delu za župnijo.

»Župnijski svet je zelo odprt in se dogovorimo, kaj je treba narediti za faro in za farane. Če se dobimo po nedeljski maši, se rojevajo ideje skupaj s farani in se potem razvijajo, tako da nastajajo lepa srečanja za vse – od najmlajšega do najstarejšega na Bajdišah.«

Farani radi sodelujejo, ker poslušajo vsakega in so vsi odprti tudi za nove ideje. Tudi sodelovanje z društvom SPD Herman Velik dobro funkcionira in je rodovitno. Cela družba je odprta. Letna stalnica bajdiške župnije je na primer pohod z otroki po gozdu. Ob tej priložnosti otroci nabirajo material, iz katerega v adventnem času delajo adventne vence. Deset do petnajst otrok sodeluje. Škoda se zdi Katarini Supan, da mladino izgubijo po glavni šoli. Kako jih navdušiti za delo in družbo v fari, sama tudi ne ve.

Katarina Supan se je pridružila župnijskem svetu v starosti 20 let. S soprogom je redno obiskovala nedeljsko sveto mašo na Bajdišah, teta in diakon Hermann Kelich sta jo vabila in tako je začela sodelovati v župnijskem svetu. »Če tako oddaljeno stanuješ, je obisk nedeljske maše družinska stalnica. Otroci so se družili in tako tudi našli prijatelje,« se rada spominja.

Kaj se je spremenilo v desetih letih delovanja? »Vedno manj nas je, se mi zdi. Hvala bogu ljudje še pojejo in to kar se je dobro razvilo, je, da imamo sedaj tudi muzikante v cerkvi.« Priselil se je harmonikaš iz Nižje Avstrije, Selan ga spremlja na kitari in tudi v zadnjih dveh letih sta ta dva vedno oblikovala bogoslužje. Poleti praznujejo bogoslužja tudi na prostem. Sveta maša pod milim nebom ni le za Katarino Supan nekaj čisto posebnega!

Rada se spominja tudi pohodov z otroki na planine. Upa, da bodo ti pohodi ostali tudi otrokom v spominu. Pečenje mesa ob reki in tudi farni izleti so bili vedno nekaj posebnega.

Pri volitvah 22. marca bo spet kandidirala. Župnijski svet naj bi bil organiziral in uresničeval ideje faranov in farank. »Pomembno je, da poslušajo farane, kaj je za njih pomembno in da se potem na tem gradi. Seveda tudi, da bi pridobili ljudi, ki bi radi sodelovali. Za ozračje je pomembno, da se ljudje dobro počutijo. Upam, da ima farni svet tudi vpliv na dobro ozračje.«

Če natančno posluša, kaj si želijo farani na Bajdišah, izve, da si predvsem starejši želijo družbo z drugimi. Tudi matere imajo željo, da bi se dobile. Med tednom ne pridejo nikamor in se veselijo nedeljske skupnosti ter srečanja ob otroških urah, ki so prostor, kjer se lahko pogovarjajo o Bogu in o življenju.

O kakšni Cerkvi sanja Katarina Supan? »Da bi ostala odprta in da se ne bo preveč zaprla od predpisov. Želim si cerkve z odprtimi vrati, v katero vsak lahko vstopi. To je moja največja želja!«

Tudi sodelovanje z župnikom Davidom Kranerjem dobro funkcionira, pravi Katarina Supan in doda, da diakon Hermann Kelich veliko dela in ureja. »On ima tudi zelo dobre stike do otrok. Pri nas je tako, da so otroci – komaj da shodijo – že v cerkvi spredaj pred oltarjem in pomagajo. Diakon je zelo odprt do otrok in jih zna vključiti v bogoslužja.«

Za Katarino Supan je pomembno, da je župnija na Bajdišah odprta župnija, v kateri rada sodeluje. »Skupaj delamo in se dobro razumemo. Delo na Bajdišah tako dobro funkcionira, ker smo majhna župnija in vsak vsakega pozna. Stik starih z mladimi je dan. Vedno imaš koga, s katerim se lahko pogovarjaš. Srečanja, ki jih organizira župnijski svet na Bajdišah, so za nekatere edina stvar, ki jo imajo. Cerkev je centrala za nas. Je naše komunikacijsko in versko središče.«

Alexandra Praster