Rudi Kontschitsch o svojem življenju in o farnem življenju v Vogrčah

Na majhni vasi si več kot dobrodošel, če želiš pomagati

Vpogovoru Rudi Kontschitsche najprej pove: »Moški po vasi bi šli v teh dneh 'svečnico pet'. Okoli svečnice je to navada pri nas v Vogrčah. Ne vem, ali imajo še kje v Podjuni ta običaj, ko gredo od hiše do hiše in zapojejo svečnico-pesem, ki vsebuje tisto, kar se je dogajalo na dan Jezusovega darovanja. Zadnja kitica je še voščilo za novo leto.« Rudi Kontschitsch seveda poje zraven. Žal je tudi letos ta običaj izpadel. Iskali so nove poti, kako bi to obdržali, ideja so bile postojanke, kjer bi peli, da ne bi hodili od hiše do hiše. Zavedajo se, da se običaj hitro pozabi in tega si ne želijo. S pevci je hodil tudi Bertej Logar in raziskoval to petje. »Nismo prišli do korenin, kje in kako je pesem nastala. Je zelo stara, sto let zagotovo. Naš organist Miha Lubas je zmeraj rekel, da se je pelo vsa leta, odkar se spominja,« pripoveduje Rudi Kontschitsch.

V Vogrčah se je rodil in tam živi vse svoje življenje. »Ljudsko šolo smo prej imeli na vasi, na žalost so jo lani zaprli, ker je premalo otrok.« Njegovo delovno mesto je bilo v Labotski dolini v Št. Andražu, »kjer je deloval škof Slomšek. Lani smo imeli poverjenice in poverjeniki Mohorjeve v Št. Andraž izlet, da smo si tam ogledali stolno cerkev in baziliko, Jože Till pa nam je vse razložil.« Rudi Kontschitsch je tudi svojo ženo spoznal na delovnem mestu. Pripoveduje, da je prišla v Št. Andraž po naključju – najbrž pa je bila to Božja previdnost. Zdaj je že precej let v pokoju in z ženo gresta proti 50-letnici skupnega življenja. Imata dva otroka: Elisabeth in Rudi, oba sta ljudskošolska učitelja, in imata pet vnukov, štiri fante in eno deklico. »Ponosni smo na vse,« je hvaležen Rudi Kontschitsch.

Vse življenje je povezan z vogrško faro. Od ministriranja naprej, nato cerkveni zbor in farni svet. »Na takšni majhni vasi si več kot dobrodošel, če hočeš kaj delati in pomagati. Prej je bila ta častna služba bolj samoumevna. Bila je vrednota, če si sploh smel tam sodelovati. To se je sedaj malo spremenilo. Na splošno se marsikje sliši, kako težko je najti ljudi, ki bi delovali za skupnost.« Nekje je prebral misel, da se pritožujemo, kako nas druge kulture zmeraj bolj spodrivajo, lastne kulture pa ne cenimo.

Na volitve za župnijske svete 20. marca se aktivno pripravljajo tudi v Vogrčah. Razposlali so farni list in sedaj prosijo farane, da bi napisali, koga si želijo v farnem svetu, da jih zastopa. Rudi Kontschitsch je že dolga leta podpredsednik župnijskega sveta. V župnijskem svetu je od samega začetka, odkar župnijski sveti obstajajo. Spominja se vogrškega župnika Vinka Zaletela, ki je tam deloval od leta 1957 do leta 1995. »Tedaj je bil res razcvet vsega življenja na vasi: cerkvenega, družbenega, kulturnega. Zelo je gledal na vaško skupnost.« V Vogrčah je bil župnik tudi Florian Zergoi, zdaj pa že dolga leta faro vodi dekan Ivan Olip, v Vogrčah pa mašuje Andrej Lampret. Rudi Kontschitsch že opazi, koliko je formalnosti v cerkvi, da je tudi dušnopastirsko delo dodatno obremenjeno. Zato se mu zdi prav, da imajo duhovniki pomočnike in pastoralne asistente in asistentke.

V župnijski svet je prišel na povabilo gospoda Zaletela. »Povabil nas je, vse tiste letnike, ki smo bili takrat mladi in smo že prej ministrirali, da smo naprej delali v župnijskem svetu. Seveda so bili tudi drugi, a nas mlade je gospod Zaletel takoj vključil. V tistem času je bilo tako: če si bil kje zaželen, si rad sprejel. Čeprav nisi vedel, kakšne naloge boš imel, kakšna bo tvoja služba tam, si se vseeno rad vključil.«

Zelo aktivna v fari je tudi Štefka Kontschitsch. »Gospa Lubas je bila mežnarica, zdaj je tudi že v domu za ostarele, vsa leta ji je Štefka pomagala. Nato je tisto delo prešlo na Štefko. Nekaj nas je, peščica, če tiste ljudi vprašaš, radi priskočijo na pomoč in vse dobro deluje. Ljudje radi sodelujejo. Zadovoljni smo še, da imamo cerkveni zbor. Včasih nas je bilo 25, ko je zbor vodil Jožko Koncilia, ki je bil ljudskošolski ravnatelj v Vogrčah. Čisto od začetka, kar se spomnim, so bile vaje v nedeljo popoldne. Ob dveh je bil žegen, tako se je reklo litanijam in blagoslovu, potem smo šli na organistov dom. Družabnost je bila nekaj edinstvenega. Zmeraj je bila postrežba, kaj za popiti, kaj za pojesti. Če je imel kdo rojstni dan, se je praznovalo,« se Rudi Kontschitsch rad spominja. Zdaj je organist Manfred Krainz, ki je vodenje zbora prevzel po Mihu Lubasu.

Vorgče imajo okoli 290 prebivalk in prebivalcev, so ena od najmanjših far. Zelo aktivno je tudi kulturno društvo, ki ima stalnice: eno leto pustno prireditev, eno leto pa igro na prostem. »Lojz Kerbitz, ki je predsednik društva, vedno zna vključiti vso vas,« pripoveduje Rudi Kontschitsch.

Želi si, da bi Cerkev spet znala nagovoriti mlade. »Pepej Polesnig je na eni od sej župnijskega sveta lepo rekel: Morda pa bo kakšno seme vzklilo.« Mladi iz vasi odhajajo: »Na vasi ni možnosti, da bi dobili kakšno delo, zato tudi mladi, ki so se izšolali, gredo naprej. To je škoda. Bili bi zmožni, jih pa ni. Moramo imeti zaupanje v Boga, da se bo spet poboljšalo, drugače vera tudi ne bi preživela tako dolgo. 800-letnico smo praznovali že pred par leti. So vzponi in padci, a moramo zaupati v Božjo previdnost. Rok navzkriž ne smemo dati, moramo kaj prispevati. Da pokažemo, da še živi vera na vasi,« spodbuja Rudi Kontschitsch.

Z ženo rada molita molitev Med ljudmi. Prošnje ga zelo nagovorijo, na primer:

Daj nam široko srce, da bomo imeli pogled na vse ljudi v naši župniji.
Daj nam sočutno srce, da ne bomo spregledali stisk.«

Poleg splošnih prošenj ob nedeljskih sv. mašah bodo v Vogrčah do volitev dodajali tudi te prošnje. Pa še nekaj posebnega bo letos v vogrški fari. Rudi Kontschitsch se že veseli: »Letos se pripravljamo na sveto birmo, pride sam gospod škof.«

Foto: Štefka in Rudi Kontschitsch