Kdor išče, najde
Rozi Kummer-Pasterk je nova asistentka na Dušnopastirskem uradu, v Misijonski pisarni in pri upravi Nedelje.
Oseba v žarišču: Rozi Kummer-Pasterk
Kdor išče, najde
Ime mi je Rozi Kummer-Pasterk. Sem poročena, imam dva otroka in živim z družino in z dvema mačkama na Kamenski gori pri Št. Primožu. Sin Simon študira na celovški univerzi ekonomijo in pravo. Ravno ta teden se je podal za nekaj mesecev s prijateljem Damianom na pot v Beograd, da bi tam spoznal študij, jezik in kulturo. Hčerka Sara-Lea je trenutno v zadnjem letniku gospodarske šole v Št. Petru in se pripravlja na letošnjo maturo. Obema želim iz srca na tej poti veliko uspeha, lepih trenutkov in zanimivih izkušenj!
Več let sem strokovno delala na pedagoškem področju z otroki med enim in šestim letom. Bila sem zaposlena v raznih zasebnih in občinskih otroških vrtcih in delala tudi z otroki s posebnimi potrebami. Veliko zanimivih doživljajev sem imela v teh letih. Imela sem vedno občutek, da ti dajo najmlajši v razvojnem procesu vedno največ nazaj. Proces razvoja je enkraten in sem bila vedno navdušena nad tem, koliko se otroci v enem letu oziroma v nekaj letih naučijo in kako dobro se lahko razvijejo s pospeševanjem, če je potrebno. To je res čudež. Delo z najmlajšimi je bilo izredno zanimivo, raznoliko in včasih tudi dosti naporno.
»Daje jim upanje na boljšo prihodnost. Odstranil bo vse, kar jim trenutno povzroča bolečino.« (psalm 37,29)
Najbolj naporno in zahtevno je bilo obdobje covida-19. Vsi so se morali boriti z veliko preveč pravili in predpisi, nenadoma se je pojavil skrajšani delovni čas in pisarna na domu za šolarje in delavce je bila naenkrat samoumevna. Študij ob delu pa je nenadoma zame postal večji izziv, kot se je zdelo. Nekako smo potem le vsi prestali ta težaven čas in se v najboljšem primeru tudi osebno razvili in spremenili. Pomembno je, da se vsak zaveda, kako dragoceno je življenje in da lahko s pomočjo družine, pravih prijateljev, z Božjo pomočjo in molitvijo prestoji težke življenjske izzive.
Lansko leto me je delovna pot vodila v gostilno tasta, kjer sem z veseljem postregla gostom. Rodila se je ideja, da bi z možem prevzela tastovo gostilno. Bila sem zelo navdušena nad idejo, toda z možem sva sprejela drugačno odločitev v korist najine družine in prostega časa.
Konec lanskega leta sem videla razpis v Nedelji, da iščejo asistentko na Dušnopastirskem uradu, v misijonski pisarni in pri upravi Nedelje. Zelo sem se zanimala za to in se sem se tudi prijavila za mesto. V tistem času sem še delala v občinskem dvojezičnem otroškem vrtcu v Šmihelu pri popoldanski oskrbi. Delo v vrtcu mi je bilo še vedno zelo všeč. Naposled sem se odločila za delo na Dušnopastirskem uradu v Celovcu. Dan za dnem se vozim z vlakom v Celovec in uživam raznoliko in zanimivo delo. Misijonsko delo poznam že od mladih let, ker sta babica in oče vedno podpirala gospoda Kopeiniga in gospoda Andolška pri njunih projektih. Sama podpiram IniciativAngola v Št. Primožu z raznimi projekti. Rada bom podpirala misijonske ideje in poskušala ustrezati delu v smislu predhodnikov. Veselim se, da bom spoznala razne misijonarje in misijonarke po svetu. Delovni tim me je zelo prijazno sprejel. Vsak dan se veselim kratkega srečanja in zanimivih pogovorov pri kavi ter novih izzivov. Zelo sem odprta za učenje in sem radovedna, kaj me še čaka ...
Cilij in želja za prihodnost: »Slišimo jih, kako v naših jezikih oznanjajo velika Božja dela.« (Apd 2,11).
Zelo mi je pri srcu, da naš prelepi slovenski jezik, moj materni jezik, za katerega se mi koroška manjšina povsod borimo, obdržimo v kulturnih in športnih društev ter predvsem na škofiji in v farah. Želim si in lepo bi bilo, če bi bila dvojezičnost tudi na škofiji oziroma v raznih farah samoumevna in vidna. Škoda je, da je treba to vedno znova poudarjati in da se moramo boriti povsod zato in predvsem tudi v Cerkvi. Zelo smo hvaležni, mislim, da govorim v imenu cele farne skupnosti v Št. Primožu, da smo tam z župnikom Hanzejem Rosenzopfom zelo zadovoljni tudi glede dvojezičnosti. In seveda ne smemo pozabiti našega čudovitega cerkvenega zbora pod taktirko Marije Hajnžič-Kežar, ki nam vsako nedeljo iz srca prepeva prelepe cerkvene pesmi. Ponosna sem, da smem kot predsednica župnijskega sveta, ki ga je prej dolga leta vodil naš dolgoletni mežnar Jozej Urak, prostovoljno delo v Cerkvi prevzeti za faro Št.Vid v Podjuni. Vidim, da je v Št. Primožu vse dobro organizirano in se tudi ne bojim prihodnosti glede slovenščine. Kar bomo pa morali bolj poudariti, je tema »ženska v Cerkvi«. Mislim, da bo zelo pomembno, da smejo tudi ženske v prihodnosti prevzeti pomembne funkcije v Cerkvi oziroma med evharistijo. Na vsak način zelo rada delam v farni skupnosti in pomagam, kjer morem.
Prostovoljno delo oziroma delo v prostem času je zame tudi delo in petje pri Slovenskem prosvetnem društvu Danica, kjer z veseljem pojem in hodim na vajo. Trenutno nas pevovodja Stanko Polzer pripravlja na zanimiv projekt, ki ga hočemo predstaviti jeseni 2024. V prihodnje upam in si tudi malo iskreno želim, če bo pri mladincih časovno mogoče, da bi starejša lutkovna skupina »LS-Danica«, ki sem jo vodila nekaj let, spet našla skupno pot in da bi skupno pripravili spet predstavo.
Če mi pa še ostane dodatno prostega časa, obiskujem očeta v Kokju, igram z njim poker igro s kockami, hodim na gore s krplji in brez njih, tekam okoli Klopinjskega jezera, poslušam slovenski spored, berem razne knjige in uživam v savni.
Zaključila bi z izrekom »kdor išče, najde« (odlomek psalma, Luka 11:9-10). Upam, da sem na delovnem področju končno našla, kar iščem. Zelo sem radovedna, kaj vse me še čaka in kaj vse bom še doživela.