80 let Jože Kopeinig: »Pogled in spomin«

Vsak življenjski jubilej je čas spominjanja. Vabi nas, da se poglobljeno zavedamo telesne in duhovne moči, pa tudi meje, ki jo nosi v sebi človekovo življenje. Za vernega človeka pa je to priložnost, da na novo odkriva, kje vse v življenju se razodeva božja bližina in kje ostaja zakrito tisto, kar je božjega.

Ob osebnem jubileju Jožeta Kopeiniga mi pride na misel vprašanje, ki je zapisano v psalmu 8: »Ko gledam nebo, delo tvojih prstov, luno in zvezde, ki si jih utrdil: Kaj je človek, da se ga spominjaš, sin človekov, da ga obiskuješ?«.

Bog je tisti, ki nas odkriva in nam omogoča, da odkrivamo darove, ki smo jih prejeli. V zavedanju tega pa talente lahko razvijamo. V zadnji prilogi Nedelje je našteto vse to, kar se je Jože Kopeinig naučil, je spoznal v teku let, je ustvaril in uspel udejanjiti. Zato na tem mestu teh dosežkov ne bom ponavljal. Izpostavil bi pa dve lastnosti, ki ju najdem v teh zgoraj omenjenih verzih psalmista in so nam lahko v spodbudo.

Ko gledam nebo … Ob Jožetu sem spoznaval večdimenzionalnost življenja; tudi njegovo omejenost, ki jo pa pogled v nebo preseže in omogoči spoznanje, da je življenje več kot le to, kar morem v trenutku doumeti.

Kaj je človek, da se ga spominjaš? … Pri Jožetu sem tudi zaznal, da se ustvarjalnost začenja z vprašanjem. Vprašanje omogoča srečanje, sočutje, pomoč, učenje, zaupanje in odkrivanje, da se nas Bog vedno spominja. To je življenjska izkušnja, ki jo Jože zelo rad z nami deli.

V hvaležnosti za vse to ti, dragi Jože, izrekam zahvalo za tvojo bogato življenjsko delo, ki je posvečeno naši škofiji in svetovni Cerkvi, in ti želim ob osebnem jubileju obilo blagoslova, zdravja, moči, veselja in upanja. Božje usmiljenje in ljubezen mnogih naj te spremljata v še mnogih letih.

V molitvi ostanimo povezani.

Jože Marketz

Jože Kopeinig odpira ljudem oči za umetnost

Praznih sten v Domu v Tinjah ni. Že nekoliko večja ploskev zaneti v rektorju Jožetu Kopeinigu nemir in v trenutku, »najbolje včeraj«, bi moralo biti jasno: je to lahko prostor za kako novo sliko, kakšen kip, ali je bolje, da ostane ploskev bela? Največkrat je odločitev prava: bela ploskev ostaja, tako pridejo že obstoječa umetniška dela v hiši do večje veljave. Z Jožetom Kopeinigom smo se pogovarjali o izpovedni moči umetnosti, o srečanjih z umetnicami in umetniki ter o možnostih in zmožnostih dialoga z umetnostjo.

Kdor je tako rekoč del svojega življenja posvetil tudi umetnosti, ta se od časa do časa kdaj tudi vpraša, kakšen je prispevek umetnosti in umetniškega ustvarjanja za boljše življenje? V čem je posebna moč umetnosti in zakaj je v življenju sploh potrebna?

Jože Kopeinig: Umetnost verjetno večini ni koristna, a je potrebna. Umetnost je sij notranjosti, vprašanje ali dvom, namensko sporočilo, obtožba, kritika in še kaj več, kar zaposluje umetnika in umetnico – človeka. Mi smo si v tem podobni, da smo si še kako različni in hkrati smo si tako različni, kolikor smo si samo za druge podobni. V resnici je vsak človek svet zase, celo bi lahko rekli, da je vsak človek kozmos, ki ga nikdar ne bomo do konca odkrili ali spoznali.

Umetnosti ne morem ločiti od človekovega ustvarjanja. Če človeka sprejmemo v vsej njegovi bitnosti, mu moramo prisluhniti, kaj želi povedati s svojimi besedami, slikami, s svojimi pogledi, kretnjami itd. Umetnost nam pomaga odkrivati v umetniku samem ali tudi pri sebi globlja čutenja ali slutenja. Česar dostikrat ne moremo pojasniti z besedami, to skoraj podzavestno razkrivamo in tolmačimo v slikah. Rek pravi: Telo se ne laže. Tako lahko trdimo, da tudi slika ne laže.

Če jemljemo resno človeka, moramo resno prisluhniti tudi njegovi notranji govorici. Zato je umetnost še kako potrebna, ker nas sooča z globljimi vprašanji in hrepenenji in nas napaja s tisto lepoto, o kateri pravi Fjodor Dostojevski, »da bo rešila svet«. Človeško srce je zaljubljeno v lepoto rož, ptic, vsemirja in predvsem človeka!

Nešteto umetnic in umetnikov iz Alpsko-jadranskega prostora je razstavljalo v hiši umetnosti, kakor Domu v Tinjah tudi pravijo. Pomembni umetniki imajo svoje stalne zbirke v hiši. Zakaj je pomembno, da postavlja ta katoliška hiša v središče najrazličnejšo umetniško ustvarjalnost? Kaj želi hiša z odločitvijo, imeti v svojih prostorih tudi umetnost, izpovedati?

Jože Kopeinig: Nemška beseda za izobraževanje je »Bildung«, torej je v tesni povezavi s sliko in slikami. Že otroci radi rišejo, slikajo in so že umetniki, ker s svojim čistim in občudovalnim pristopom poustvarjajo svet, sredi katerega živijo in ki ga s svojimi notranjimi antenami dojemajo in po svoje »ozvočijo«.

Slike v kaki izobraževalni ustanovi niso zgolj okrasek praznih sten, temveč so bistveni tolmači človeških notranjih podob. Tinjski dom zažari s slikami najrazličnejših umetniških ustvarjalcev zunaj in znotraj. Slike so poustvarjanje sveta po zelo osebnih nagovorljivostih umetnika in njegovih tolmačenjih. Človek se izobražuje s svojimi razmišljanji, besedami, slikami, s pesmimi, z glasbo in molitvami in sploh z vsem, kar spodbudno sprejema ali kritično presoja. Česar ne moremo izpovedati z besedami, to včasih slike neposredneje in jasneje povedo. Govorice slike si nihče ne more prikrojiti, ker je tako individualna prek vseh jezikovnih in narodnih meja.

Dom v Tinjah je hiša dialoga za pogovor in srečanje med narodoma v deželi. Kakšen prispevek je dodala temu dialogu umetnost, ki je doma v tej hiši? Je včasih doprinesla svoje, ko so bile besede premalo?

Jože Kopeinig: Zares, Dom v Tinjah je hram umetnosti, v katerem so vsi dobrodošli: Koroški rojaki obeh narodnosti, umetniški ustvarjalci iz Slovenije, Avstrije, Nemčije, Italije, pa tudi iz Afrike, Indije, Južne in Severne Amerike. Umetnost močno povezuje ljudi, ki so sredi vseh življenjskih in zgodovinskih dogajanj budni in kritični, a ki znajo izzvati tudi človekova prahrepenenja po lepem, dobrem in plemenitem. Slika včasih več pove kakor tisoč besed.

Kako ste se osebno srečevali z umetniki – s takimi, ki so s svojimi deli že doživeli priznanje in tudi s takimi, ki so bili čisto na začetku svoje poti. V čem se dela razlikujejo? So zares dela priznanih umetnikov močnejša od teh, ki so šele začeli ustvarjati?

Jože Kopeinig: V obeh tinjskih galerijah smo uvrščali v dosedanjih več ko 30 letih te naše dejavnosti več ko 600 umetnic in umetnikov, med njimi seveda zelo priznane kot so: Werner Berg, Stanko Rapotec, Valentin Oman, Andrej Jemec, Isabella Dainese, Marta Kunaver, David Holzinger in mnoge druge že znane umetnice in umetnike.

Radi seveda sprejemamo v svoj galerijski progam mlade in začetnike, ki še niso osvojili znanih mestnih galerij.

Kot izobraževalna ustanova naj bi podpirala predvsem tudi še manj znane in jim omogočala odskočno desko za svetovne galerije.

Spominjam se dveh mladih umetnikov, ki so po razstavah v Tinjah kmalu zasloveli na umetniškem olimpu!

Včasih so slike mladih še kako zanimive, ker s svojo mladostno drznostjo in s premagano skromnostjo brez notranjih zadržkov preskočijo plotove tradicije in tako prebujajo zanimanje za njihov pogled na družbo in tudi svoje življenje.

Se Cerkev dovolj močno zaveda tega, v čem ji lahko umetnost pomaga pri srečanju s človekom, to pomeni pri odkrivanju najglobljih skrivnosti? Je Cerkev v današnjem času dovolj občutljiva, da zmore začutiti to, na kar opozarjajo umetnice in umetniki s svojimi deli? Ali drugačno vprašanje: so časi mimo, ko je bila Cerkev tista, ki je omogočala vrhunsko umetnost? Ali bi Cerkev morala spet bolj iskati stik do ustvarjalk in ustvarjalcev?

Jože Kopeinig: Nekateri tožijo nad razkorakom Cerkve in umetnostjo. Vsa zgodovina krščanstva pa nam ravno predoči, kako pomembna je bila prav Cerkev kot naročnica za umetniško-sakralno opremo cerkva, samostanov in drugih verskih monumentov. Še sedaj se arhitekti dičijo, če morejo zasnovati nove cerkve. Tudi sodobni slikarji so vključeni v estetsko in versko dimenzijo umetnosti pri prenavljanju in posodabljanju cerkva. Vprašanje seveda je, ali se ne bi mogla in morala Cerkev bolj potruditi prisluhniti razmišljajočim umetnikom in tako jasneje zaznati utrip mišljenja in čutenja današnje sicer močno sekularizirane družbe. Obojestransko zbliževanje in sooblikovanje bi lahko estetsko in versko bogatilo ves umetniški okoliš.

So najboljša dela, ki so jih ljudje po svetu ustvarili, našla pot v muzeje, ali pa so ta ostala neodkrita, ker ni bilo teh, ki bi ustvarjalce podpirali, da bi ti lahko s svojo umetnostjo preživeli in jo tudi kje predstavili?

Jože Kopeinig: Za Evropo gotovo velja, da so najlepša vrhunska dela v muzejih, nič manj seveda v cerkvah.

Glavno je, da so ljudem dostopna in da se ohranjajo za sedaj in za prihodnost. Ravno korona-kriza je jasno dokazala, da bi morali umetniške talente močneje podpirati, da ne bi doživljali iste usode kot marsikateri umetnik v prejšnjih časih, ki je za kos kruha ali za nekaj pijače razprodajal svoje slike, ki pa so danes milijonske vrednosti.

Kakšno je bilo vedno vaše vodilo pri iskanju umetnic in umetnikov za vašo veliko in malo galerijo?

Jože Kopeinig: Moje vodilo je: Malokaterega umetnika sam vabim, po večini umetnice in umetniki sami zaprosijo za razstavo v eni naših galerij. Nisem strokovnjak, a ljubitelj umetnosti, a seveda imam z umetniki predhodne pogovore. Nekaterim mladim sem svetoval, da naj še rišejo, slikajo in da naj pridejo čez leto dni spet na pogovor. Marsikomu sem mogel tako pomagati, da je samokritično ocenjeval svoja začetna dela, preden se je izpostavil javnosti in kritiki.

Če sva pri umetnosti: kaj mora odlikovati umetnost in kaj je morda tisto, kar ji ne koristi?

Jože Kopeinig: Najprej se mi zdi pomembno, da umetnik ustvarja iz lastnih opazovanj, iz lastnega čudenja in razmišljanja. To pomeni, da ne kopira drugih, temveč da je avtentičen tolmač lastnega odnosa do prirode, do sočloveka, do svojih lastnih nagibov ali prizadetostih. Znani umetnik Stanko Rapotec mi je nekoč rekel: »V svojih slikah mora umetnik slišati svoj lastni vrisk in krik, ker le tako bodo tudi gledalci slik slišali njegovo sporočilo.«

Umetniku ni treba konkurirati naravi, da bi jo s fotografsko natančnostjo mogoče celo prekanil. Narava bo ostala vedno zmagovalka pri upodabljajočem slikanju, a umetniški pristop do zunanjih motivov mora biti vedno tako osebni, da je nezamenljiv s katerimkoli drugim umetniškim tolmačenjem.

Poznate Omanove poslovilne vežice. Ena je v Ločah, druga v Šmihelu, prvo pa je slikovno oblikoval v Trnji vasi v Celovcu. Je lahko ta umetnost v uteho ljudem, ki se poslavljajo od ljubljene osebe?

Jože Kopeinig: Seveda poznam večino Omanovih del, ki me seveda zelo nagovarjajo, ker je njihova glavna tematika človek v svoji bistveni in dokončni usmerjenosti proti svojemu dokončnemu cilju, proti presežnosti, proti Njemu, ki je alfa in omega naših minljivih zemskih dni in končno naše večnosti, h kateri stremimo. Omanova umetnost se mi zdi tako iskrena, brez ovinkarjenja okoli odločilnih življenjskih vprašanj. Oman razkriva tabuje o človeku, o njegovi minljivosti, o smrti ali jih sploh ne priznava. Omanove slike so meditacije o odločilnih izhodiščih, od kod prihajamo, kam smo usmerjeni in kaj je smisel naših kratkih zemskih dni. Njegove slike so prepojene tudi s Prešernovo ugotovitvijo, »da je dolgost našega življenja kratka.« Kakor se umetnik samo dotika resničnosti, sredi katere živi, in tudi o človeku ne more več povedati kakor samo slutnje o skrivnosti človeka.

Pesem Janeza Menarta najgloblje razmišlja o skrivnostnosti človeka:

»Pred ogledalom nem stojim

in v tujca pred seboj strmim.

Kot da zrem prvič ta obraz,

vprašujem ga: Si ti res jaz?

Zamišljeno me zro oči

in vprašajo: Sem jaz res ti?

In trezno pravi mu moj jaz:

Jaz nisem ti, ti nisi jaz;

jaz sem le jaz, ki se mi zdi;

in ti si jaz le za ljudi;

a pravi jaz je dan za dnem

uganka meni in ljudem.«

Takšno filozofsko-pesniško razmišljanje o človeku nas neposredno vodi do teologije, ki prav tako trdi, da je človek skrivnostno in presežno bitje, ki ga je celo Bog izbral za srčiko svojega hrepenenja.

Sv. Avguštin tako ganljivo razmišlja, da je prvo hrepenenje Boga človek. Tudi duhovnik je znanilec te najtesnejše povezanosti Stvarnika s človekom. Kakor ostaja Bog kljub vsem razodetjem vendar skrivnosten in nedoumljiv, (»moje misli niso vaše in moja pota niso moga pota«), tako je tudi človek kot presežno bitje od spočetja do smrti zavit v pajčolan skrivnostnosti. S prepričanjem trdim, da noben umetnik, ne slikar, ne glasbenik, ne pevec ni sposoben zapeti o človeku dokončno himno ali naslikati dokončno resnične in najlepše slike.

Umetnost in teologija sta dve različni poti k istemu cilju, pri čemer tako umetnost kakor teologija vodita človeka prek ločnice med življenjem in ŽIVLJENJEM.

Je za vas kot duhovnika umetnost tudi sveta in kaj je v njej večnega?

Jože Kopeinig: Umetnost sama ni sveta ali nesveta. Kolikor v nas prebuja bistvena vprašanja o človeku, o stvarstvu, o Bogu, mi je zelo dobrodošla sopotnica mojih iskanj, vprašanj in globljih slutenj o smislu življenja.

Umetnost ni koristna v smislu gospodarske vrednosti, a je potrebna, da lahko živimo bolj zavestno in poglobljeno in ne kar tako tjavendan.

V čem je moč umetnosti? Kdaj zmore umetnost več kot beseda?

Jože Kopeinig: Kakor nas včasih kaka beseda močno prizadene, nagovori, razveseli ali tudi žalosti, tako nas tudi kaka slika tako prevzame, da nas spremlja včasih celo v naših sanjah.

Tako se mi je zgodilo s sliko, ki sem jo pred leti kupil v takratni »Avla slovenica« v Celovcu. To je bila sploh prva slika, ki sem si jo kupil in je predstavljala DIALOG – dve roki, ki se v železniškem kupeju bližata druga drugi.

Ta slika me še sedaj močno navdihuje, ko doživljam razne medčloveške odnose in mi daje dosti spodbud za meditacije.

Če bi si lahko zbrali en sam mozaični kamenček iz mozaika v tinjski kapeli, ki jo je ustvaril umetnik in duhovnik Marko Rupnik. Katere barve bi bil ta kamenček in iz katerega dela motiva v kapeli bi bil vzet?

Jože Kopeinig: Zbral bi si verjetno modro barvo iz Jezusove obleke. Zakaj? Ker bi rad ostal Jezusov prijatelj in ker mi modra barva pomeni zvestobo. Vem, da tudi moj prijatelj ljubi modro barvo in to mi je še dodaten vzgib za to izbiro.

Kaj vam pomeni zlata barva? Zdi se mi, da je je v kapeli nekoliko preveč – ali se motim?

Jože Kopeinig: Zlata barva mi govori o presežnem svetu, o tisti dokončnosti v neminljivi sreči, po kateri zavestno ali podzavestno verjetno vsak človek hrepeni. Zlato v oltarni mozaični sliki tinjske kapele ljudi močno nagovori, ker razodeva tisto zamaknjenost v raj, kjer se ne samo barve, temveč tudi vse človeške usode zlijejo v zlato barvo nepopisljive lepote in sreče.

Če stopite v kako galerijo, kam se oko najprej usmeri in kaj mora biti v umetnini, da vas nagovori?

Jože Kopeinig: Najprej me nagovori preprosta, premišljena linija ali orisi, ki dajejo čutiti, da umetnica ali umetnika nista delala zgolj s čustveno fantazijo, temveč tudi z razumskim premislekom. Nato stopim v dialog s sliko s tem, da sliko gledam, gledam, dokler se ne odpre sama kot prej zapečatena knjiga v smislu, »odpri knjigo in knjiga odpre tebe« ali »glej sliko in dovoli, da slika gleda tebe«. V tem notranjem dialogu s sliko si želim razumeti in hkrati vzljubiti odzadnjo govorico slike ali katerekoli druge umetnine.

Kakšno sliko ali umetnino bi sami želeli ustvariti, če bi mogli. Kaj bi želeli z njo izpovedati?

Jože Kopeinig: Če bi bil slikar, bi rad posvečal svoje umetniške želje motivom občestva, skupnosti, dialoga in prijateljstva. Človek je občestveno bitje, ki ni padlo z neba in ni skočilo iz dna zemlje, temveč je bitje, ki se rojeva, raste in zoreva v občestvu, v skupnosti in v medsebojnem bogatenju. Zame osebno pa je prijateljstvo tisti dar božji in življenja, ki me zelo osrečuje in daje slutiti tisto osrečujoče doživetje, ki nas čaka onstran zemske obale, kjer nas čaka in pričakuje ON, ki nas najbolj ljubi.

Vaša najljubša umetnina. Kdo jo je ustvaril, kako velika je in kaj je sporočilo za vas?

Jože Kopeinig: Sem že omenil prvo sliko, ki sem jo kupil pred desetletji, ker me je tako močno nagovorila z motivom dialoga. Ni velika, a zame posebej dragocena in visi v mojem stanovanju nad pisalno mizo med drugimi slikami mojih dragih domačih in mojih prijateljev.

Jože Kopeinig