V Tinjah se enkrat letno zberejo skupaj duhovniki, veroučitelji in veroučiteljice, pastoralne asistentke in pastoralni asistenti ter sodelavke in sodelavci Dušnopastirskega urada, Katoliške akcije in Nedelje. Letošnji gost je bil v četrtek, 2. marca, p. Branko Cestnik, duhovnik, pisatelj, kritični mislec in dober govornik.

Po času pandemije je Cestnik razmišljal: »Albert Camus se v romanu Kuga ne sprašuje le o psihologiji in sociologiji bolezni. Smrtonosna bolezen, ki se nevidno širi po mestu, posameznika izpraša o vsem do konca. Je čas globokih vprašanj o smislu življenja kot takšnega. Italijanska zgodovinarka Marta Sordi je v svojih raziskavah ugotovila, da je po koncu kuge nastopilo nenavadno dolgo obdobje miru za kristjane; obdobje, v katerem se je Cerkev utrdila. Sordi meni, da so se kristjani med kugo izkazali kot dobri sosedje, kot negovalci bolnikov, kot zanesljiva pomoč, ko je najhuje. Sredi kužne vihre ni bilo težko v požrtvovalnih kristjanih zaslutiti obličja Boga, ki je ljubezen.« Sedaj se je vmes zgodilo že toliko drugega, da ni zmanjkalo tem za predavanje. Včasih se zdi, da bi lahko ob vsem težkem kristjani in kristjanke kar obupali. Naj ne pozabimo na Jezusovo obljubo »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« Kaj to pomeni za osebno, pastoralno in katehetsko delo, smo se spraševali v Tinjah.

Iz minljivosti v večnost, iz dvoma v zaupanje
V prvem delu predavanja je Cestnik govoril o utopiji zahodnega človeka, to je o emancipaciji od religije in Boga. Dobro v procesu emancipacije se mu zdi zdravilna kritika Cerkve. Spremljamo padec te utopije, po dveh svetovnih vojnah smo spontano zašli v kulturo smrti (splav, evtanazija) ter se nahajamo v preddverju 3. svetovne vojne. Gianni Vattimo je dejal: »Razsvetljenstvo ni rešilo problema nasilja in krivičnosti, pa je obljubljalo, da ga bo rešilo.« Vrača se zavest o šibkosti človeka in njegovi nezmožnosti, da reši problem zla; spoznanje o človekovi vpetosti v posledice izvirnega greha. »Sledi spoznanje, da človek ne zmore sam – brez Boga?« se sprašuje Cestnik in dodaja vprašanje, če bomo znova molili: »Kuge, lakote in vojske – reši nas, o Gospod«? Odgovarja, da imamo v času ponovno obujenega apokaliptičnega ozračja iztočnico za Cerkev jutrišnjega dne: »Iz minljivost v eshaton – večnost; iz dvoma v zaupanje.«

Spregovoril je o dveh obrazih sedanje Cerkve: »na starih celinah usiha in se je skoraj navadila na letargijo božjega, na mladih celinah je še vedno v pokoncilskem vzponu.« Kriza Boga je notranjecerkveno šifrirana, številke so grozljive. »Satanov dim je vstopil v Cerkev,« je dejal Pavel VI. že leta 1972. In res: zgodili so se pedofilski in finančni škandali. V Franciji je bilo v cerkvenem okolju povprečno 13 spolnih zlorab mladoletnih na dan – in to v toku 70-ih let, med letoma 1950 in 2020. P. Cestnik se zelo zavzema, da se to ne skriva pod preprogo. Ob tem je na mestu vprašanje, ali je pomanjkanje klasičnih duhovnih poklicev Božji molk ali najverjetneje kar Božji načrt. »Če je kriza Boga (notranje)cerkveno šifrirana, je (notranje)cerkveno šifriran tudi povratek k Bogu. Hočeš obnoviti ljubezen do Boga? Prenavljaj Cerkev. Prav za to gre pri velikem papeževem sinodalnem projektu,« je dejal Cestnik. Kot verjetno najboljša iztočnica za Cerkev jutrišnjega dne se mu zdi pokora.

Bog se vrača, v Cerkvi pa tega nismo veseli.

Kakšen je ta Bog, ki se vrača, se sprašuje Cestnik. Je to Bog maščevalec in pokončevalec, kot ga predstavljajo slike na tankih v vojni? V tem primeru je Bog, ki bi moral po Nietzscheju umreti, naenkrat postal eden izmed poglavitnih varnostnih problemov. Druga ekstrema sta, da
Bog postaja priložnostna ideološka igračka ali da se vrača kot fundamentalist. »V tej zmešnjavi »božjih povratkov«
imamo iztočnico za Cerkev jutrišnjega dne:

• prečistiti podobe o Bogu,
• prepoznati ne-Boga,
• -skati Jezusovega Očeta.

A začenši pri sebi, družinskem človeku in pastoralnem delavcu,« je dejal Cestnik, ki priporoča knjigo Karla Frielingsdorfa: Podobe o Bog – kako povzročijo bolezen, kako ozdravljajo. Če je naša podoba, da je Bog sodnik, potem se počutimo pred njim vedno krivi, nismo ga vredni, strah in groza nas je pred Njegovo sodbo. Če si Boga predstavljamo kot Boga smrti, se vedno sprašujemo, če smo sploh zaželeni, smo zgolj preživeli sito splava, ali nam je na koncu namenjena evtanazija. Življenje se lahko zdi kot muka in breme. Če se mi zdi Bog knjigovodja, potem si mislimo, da vedno vidi in beleži, kar nismo storili prav, zato moramo biti popolnoma zvesti svojim nalogam. Ker nas ima pod nadzorom, komaj dihamo. Če nam je sveti Bog storilnosti, dojemamo uspeh kot znamenje božjega blagoslova. Mislimo si, da On od nas pričakuje več – do izčrpanosti, ampak ker toliko storimo Zanj, nam lahko tudi kaj spregleda. Vse te podobe nas lahko vodijo v bolezen. Bog pa nam kliče: »Razširi šotor,« in nas vabi k življenju z notranjo svobodo in z veselim zaupanjem. Bog ni v krizi, Cerkev je v krizi. Ampak Cerkev smo mi vsi. »Ne umikamo se iz sveta. Cerkev, ki ne oznanja, umira,« je prepričan p. Branko Cestnik. Šotor, ki je v geslu celinske faze sinode, pomeni dom in pomeni pot. Zakrpajmo in povečajmo njegovo pregrinjalo, pravilno napnimo vrvi, močno zabijmo kole in ne pozabimo na jarek in na varovanje plamena.

P. Cestnik je svoje predavanje zaključil z močnimi podobami:

• namesto agent Boga-sodnika bom roka Boga očeta/matere,
• namesto senca Boga smrti/žalosti, bom viden izraz Boga življenja,
• namesto uslužbenca Boga knjigovodje, bom pomočnik Boga pastirja,
• namesto, da bom tekal za Bogom storilnosti, se bom prepustil Bogu rodovitnosti.

Mateja Rihter