Ob vstopu v farovž v Železno Kaplo, vidimo lep prizor. V pisarni so skupaj skrbna in nasmejana tajnica Gabriela Novak, pastoralni vikar Ephraim Osinakachukwu Nwaohiri in župnik Polde Zunder. Lažje je delati v dobrem timu, to župnik Zunder dobro ve in je hvaležen za to. Poldeja Zundra ni treba posebej predstavljati. Njegovo delo je izjemno široko, je župnik v Železni Kapli, provizor na Rebrci in na Obirskem, dekan dekanije Dobrla vas, član stolnega kapitlja in Slovenskega pastoralnega odbora, je navdušen kulturnik, bil je nogometni igralec in trener, pripravlja praznične oddaje za radio, zelo rad je med ljudmi. Z njim smo se pogovarjali ob njegovem 80. rojstnem dnevu, ki ga obhaja 11. novembra.

Letos ste imeli veliko preizkušenj, vaše zdravstveno stanje je bilo že zelo kritično in imeli ste zahtevno operacijo. Kako vam gre sedaj?
Polde Zunder: Zdaj mi gre zelo dobro in vesel sem, da živim. Ko se človek vrne iz takšne situacije, se začne življenje na novo. Zelo sem vesel, da smem še delati. Še posebej me veseli dejstvo, da je moj dragi sobrat Ephraim tudi tukaj. Zelo se trudi in zelo napreduje, tudi jezikovno. Ko bo tudi on tukaj čisto sproščen, tedaj bom najbolj srečen. Drugače se mi kar dobro godi, so pa reči, ki jih moraš prenašati, nič ne pomaga.

Leta 1942 ste bili rojeni v Kokju v župniji Dobrla vas. Kaj je bilo tisto, kar vas je v vašem otroštvu in mladosti nagovorilo za to, da ste se odločili za duhovniški poklic?
Polde Zunder: Bil sem »pošobljenec«, moj brat je bil deset let starejši od mene. Imel sem zelo dobre starše in sem se od vsega začetka čutil ljubljenega, kot pove ta lepa misel: »Živim, ker sem ljubljen.« Imeli so me radi. V Dobrli vasi sem srečal zelo prijazne kaplane, tudi prošte. Imel sem srečo, da sem doživel lepo skupnost. Ko je prišlo do odločanja za duhovniški poklic, sem se boril, preden sem se končno odločil za duhovništvo. Še danes se spomnim, kako smo se iz našega letnika na Plešivcu nekateri peljali v Nemčijo v Aachen na tridesetdnevne duhovne vaje. Ko je šlo že proti koncu, sem se odločil, da bom rekel ja. Moje prvo delovno mesto je bilo v Mohorjevi, kjer sem bil perfekt. Delo z mladimi mi je bilo res v veselje. Še danes, ko srečam te fante, ki so bili tam, je to nekaj lepega. Imel sem to srečo, da sem potem prišel semkaj v Kaplo. In potem sem zraven dobil Rebrco. Vmes sem imel službo urednika revije Otrok Božji. To je bila lepa povezava z otroki. Župnik Messner me je v Kapli lepo sprejel, pa tudi ljudje. Skušal sem biti z njimi v tej skupnosti. Tudi tisto, kar sem delal za hobi – igral sem nogomet pri moštvu – je ena posebna točka. Tukaj sem se lepo vživel in bilo je posebno doživetje, ko sem začel prirejati in režirati igre. Imeli smo lepo igralsko skupino prijaznih in nadebudnih fantov in deklet. Zelo dobro smo se razumeli in skupaj smo uprizorili marsikatero lepo igro. Za nas je bil višek, ko smo šli dvakrat na Borštnikovo srečanje v Maribor, pa tudi v Ljubljani v Križankah smo igrali Veroniko Deseniško.

Kako so se med seboj povezovala vaša raznolika področja delovanja: župnija, gledališče, šport?
Polde Zunder: Nogomet sem kmalu nehal. Na žalost se je naš župnik Messner ponesrečil, ko je padel z drevesa. Sploh pozimi mu je šlo zelo težko, velikokrat me je zjutraj klical, da ne bo mogel maševati. Velikokrat sem imel štiri sv. maše, ampak tedaj sem še imel dobro kondicijo. Zame je bilo posebej spodbudno, da smo imeli po domovih majniške pobožnosti. Zbralo se je 50, 60 ljudi, molili smo, peli litanije, potem smo še posedeli in prepevali naše pesmi. To je skupnost župnije utrdilo, v Lepeni, v Lobniku, v Beli, v Spodnji Obirski … Lahko rečem, kot sem kot nekdaj še tudi danes zelo srečen v Železni Kapli, ker ljudje sodelujejo. Srečen sem, da imamo našega Boža Hartmanna, ki vodi cerkveni zbor, ženska krožka sta živa. Ravno to nedeljo smo čestitali naši veroučiteljici in tudi voditeljici otroškega zbora in takrat je prepeval otroški zbor. Vemo, da mi delamo, Bog pa je tisti, ki daje blagoslov in blagoslavlja to delo. Imeti to perspektivo vedno pred očmi, je zelo pomembno.

Mladinski center na Rebrci je vaš srčni projekt. Kako doživljate Tedne mladih umetnikov na Rebrci?
Polde Zunder: Leta 1979 sem začel delovati tudi na Rebrci. Staro komendo smo tako lepo izgradili, da danes po vseh teh letih lahko rečem, da je to res nekaj lepega za naše otroke. To se vidi poleti, kako radi prihajajo. Po več ko štiridesetih letih Tedna mladih umetnikov je zame je najlepše, da je ta rebrška družina umetnikov in pedagogov vedno pripravljena priti z novimi idejami in z veseljem. Otroke imajo radi, to otroci tudi čutijo. Vsi se čudijo, kaj naredijo v tem tednu, posebej še starši, ko pridejo na zaključno prireditev. Srečanje z besedo, lutkami, pesmijo, plesom, je zelo pomembno. Naši otroci so zelo iskreni, polni veselja in ognja. Vidim, da nekateri prihajajo štiri, pet let, kolikor dolgo lahko in še kakšno leto več. Zelo sem hvaležen umetnikom, začenši od Valentina Omana, Nežike Novak, Brede in Tineta Varla ... Občutim veliko pomoč Brede in vseh profesionalcev, ki prihajajo iz Slovenije. Zelo sem hvaležen pedagogom, Krščanski kulturni zvezi in Andreji s Katoliške otroške mladine, vsako leto pripravijo lep program, tudi ob večerih. Dobro atmosfero sem čutil oba tedna pri zaključni sv. maši. Doživljam veliko veselje, pa tudi srečo, da smem to delo spremljati. Anica je vsa leta kuhala in sodelovala, a tudi letos smo čutili, da je z nami. Anica drži roke nad Rebrco in bila je njena velika želja, da se to nadaljuje. Začeli smo s 15-imi otroki, zdaj pa jih je vsako leto čez sto. Letos je za kuhinjo zelo dobro skrbela tamilska družina. S svojim delom in prisotnostjo so mi že davno več ko povrnili to, da sem jih sprejel na Rebrco.

Zelo ste hvaležni, da imate v Kapli dom Gregor za starejše. Kakšna so srečanja z ljudmi v domu Gregor?
Polde Zunder: Bil sem zelo srečen, da se je Viktor Omelko, takratni direktor koroške Caritas, odločil, da bo obnovil ta dom in v enem delu zgradil čisto novo poslopje. Prej so morali naši stari ljudje hoditi v domove drugam. Rad grem v dom, a žal v času korone to ni bilo mogoče. Zdaj spet enkrat na teden mašujem, to so zelo lepi trenutki. Imeti oči odprte in srce odprto za vse tiste, ki so tam – to je že nekaj posebnega. Ko je mogoče, pri sv. mašah veliko pojemo. Ko mašujem, v domu Gregor in tudi drugje, se trudim skrbno pripraviti na pridigo, vedno pa tudi molim za te ljudi.

Kaj odgovorite, če ljudje – včasih tudi upravičeno, kritizirajo Cerkev?
Polde Zunder: Vem, da je tudi veliko kritike, kar se tiče Cerkve. Vedno rečem, tudi mladim, poglejte, kaj mi delamo v župniji. In če jih vprašam, ali so zadovoljni s tem, ali vidijo vse to, potem rečejo, to je že lepo, ampak »ona Cerkev« kot taka, to jim ne ugaja. Včasih pridejo do izraza tudi težave pri plačevanju cerkvenega prispevka. Kljub vsemu imamo dosti vzrokov, da smo optimistični in delamo z veseljem, ker imamo toliko dobrih ljudi, ki sodelujejo: v župnijskem svetu, pri ženskih skupinah, pa tudi drugače. Imam ta vtis, da so ljudje zelo pripravljeni marsikaj narediti v okviru župnije. Zdaj, ko bomo imeli novo farno dvorano, se veselim, da se bo tudi kulturno delo nadaljevalo. Prepričan sem, da je kombinacija kulture in vere nekaj zelo pomembnega. Zelo sem vesel, ko delam praznične radijske oddaje za Slovenski spored ORF. Začel sem že v časih Vrbinca in Bogataja. Po oddajah me ljudje tudi pokličejo in imajo veselje s tem, jih poslušajo. Če tega ne delal, bi marsičesa ne spoznal. Ne bi spoznal slovenskih pesnikov in pisateljev. Tudi v kombinaciji s teologijo je ta simbioza zelo lepa. Če človek enkrat odpre svoje srce za to, potem marsikaj občuti. Danes je sto stvari, ki zapirajo srca naših sokristjanov ali so v nevarnosti, da zapustijo naš krog, to mi je zelo težko. Mi jih smemo spet povabiti in jim dati občutek, da so dobrodošli, da je župnija lepa skupnost, ker drug drugemu lahko pomagamo in damo tisto gotovost, da je to, v kar verujemo, nam čisto blizu, da On biva z nami in je naš sopotnik.

Pa ste ves čas občutili Božjo bližino, vseh 55 let duhovništva?
Polde Zunder: Bral sem knjigo patra jezuita, ki je zapisal: Duhovnik si, ampak duhovnik vedno znova tudi postajaš. Čutim izzive. Če pomislim, tudi kar se tiče teologije nekoč in danes, koliko je na tem področju novega. Hvala Bogu to rad berem, da mi je to res v veselje. Če to združiš tudi z literaturo, ali konkretno z igrami, je vedno nekaj živega. To je program, ki se nadaljuje, ki izziva in ki daje človeku veliko poguma in zadovoljstva.

V teh dneh obhajamo 50-letnico sinode. Tudi sožitje slovensko in nemško govorečih v fari je velik izziv. Kakšno je bilo vaše delo na tem področju?
Polde Zunder: Imel sem to srečo, da sem bil leta dolgo v gremiju z Valentinom Inzkom, Ernstom Waldsteinom in župnikom Koglerjem. Vedno smo se srečavali in skušali reševati probleme. Inzko in Waldstein sta bila res moža, pionirja, ki sta vse dala za to, da bi se situacija na Koroškem izboljšala. Zame je bilo sožitje ena glavnih nalog, ki sem jo imel vedno pred očmi. Moje oznanjevanje bi ostalo prazno, če v Kapli in na Rebrci ne bi prišli do tega, da je razumevanje med slovensko in nemško govorečimi nekaj posebnega. Kako bi oznanjal evangelij, če to ne bi delovalo? Ravno pri nas je bil vojni čas zelo krut. Koliko jih je bilo, ki so bili izgnani, pa v taboriščih. Na drugi strani pa so bili tudi taki, ki so se dali voditi drugemu duhu. To sožitje v Železni Kapli je že nekaj posebnega. Ko sem prišel, je bilo prej prvo obhajilo ločeno in to smo združili. Vsako tretjo nedeljo imamo po dvojezični sveti maši farno kavo v farni dvorani, kjer se srečavamo. Brez sožitja bi šlo naše oznanjevanje v prazno. Mislim, da so ljudje pri nas prijazni drug do drugega, se medsebojno upoštevajo. Oba jezika se slišita, vsak pa govori tistega, kot misli, da je zanj prav. To pa tudi vemo, da bi lahko bilo še veliko bolje, začenši od otrok pa do odraslih. To odločitev mora sprejeti vsak sam in občutiti posebno odgovornost, da nosi sporočilo v svojem srcu in ga da naprej. Upam, da nikoli ne bo slabše, kot je danes.

V času smo, ko intenzivno razmišljamo o Cerkvi, papež nas vabi k temu, naš škof nas vabi k temu. Kakšno Cerkev si želite vi?
Polde Zunder: Če bi to, kar smo že sprejeli po koncilu in to, kar živimo, iskreno živeli, potem je ta Cerkev živa. Razumljivo je, da morajo priti novi nastavki za prihodnost, to ali ono se bo zagotovo spremenilo. V teh 14 predlogih, ki so jih zdaj izdali na škofiji, je veliko vsebine. Po mojem pa je včasih tako, da je preveč papirja in to je vedno slabo, če postane Cerkev papirnata. Še zdavnaj nismo uresničili vsega, kar smo prejeli kot navodilo od koncila. Če vse to iskreno in z velikim optimizmom uresničujemo, je Cerkev živa. Pomembno je, da določene službe prevzamejo ljudje, ki se spoznajo na teologijo. Pred kratkim smo imeli predavanje, kjer je referent predstavljal, kaj bi morali narediti. Posebej je govoril o ženskah. Rekel sem mu, da večina od tega, kar je povedal, pri nas že funkcionira, tudi ženske lahko pridigajo.

Mateja Rihter