Bilo je pred petnajstimi leti v Rimu pred stolnico sv. Petra. Mihi Antonič je bil z Nedeljo na potovanju. Pri kontroli so varnostniki ugotovili, da ima v žepu »britlco«, majhen žepni nož. Z »britlco«, ki je dragocen spomin na očeta, ga varnostniki niso pustili v stolnico. Odločil se je, da jo da v smetnjak. Ko se je vrnil iz stolnice, je pobrskal za njo in jo vzel spet k sebi.

Kaj to pove o Mihiju Antoniču? Na eni strani veliko zaupanje, da bo »britlca« tam, kamor jo je odložil, na drugi pa, da so zanj tudi zelo majhne stvari izredno pomembne, predvsem zaradi tega, ker zna ceniti to, kar mu je dalo korenine, iz katerih je v življenju mogel veliko ustvariti. K temu sodijo predniki in »dom moj in moj rod«. Marsikaj mu je dobro uspelo, samokritično pa tudi ne zamolči, kar ni bilo tako dobro. In vse to ni obdržal zase. Pred kratkim je pri Mohorjevi založbi izšla knjiga njegovih spominov. Knjigo je želel izdati ob svoji 80-letnici, sedaj pa je izšla v njegovem 88. letu starosti. Mihi Antonič je vse svoje življenje veliko stvari storil sam, »znal je zagrabiti za delo,« pravijo. Znal je tudi delo delegirati in to je storil pri svoji knjigi spominov z naslovom »Dom moj in moj rod«. Njegove spomine je zapisal upokojeni novinar Emanuel Polanšek.

V Antoničeve »zelo pisane in zapisane življenjske sledove« je nekaj uvodnih besed napisal Reginald Vospernik, prijatelj s severnega podraveljskega brega Drave. Napisal jih je »očaku med koroškimi Slovenci«, na južni reški strani Drave, ki imata »še skorajda isto ali vsaj močno sorodno narečje«. Da, narečje, slovenska domača beseda in vidna slovenščina, to so pomembni eliksirji v življenju Mihija Antoniča. Na svoja stara leta je dočakal, da so bili postavljeni dvojezični krajevni napisi po vsej občini Št. Jakob.

Morda je zanimivo najprej pogledati v poglavje spominov na otroštvo. Spomin se pri Mihiju Antoniču začne pri dveh letih. »Otroških let se spominjam le toliko, da sem kot dveletni otrok zdrsnil v potok, ki teče mimo hiše, in me je odnesla voda. Približno osemdeset metrov niže me je ded potegnil iz deročega potoka, pričujoče vrstice pa dokazujejo, da so bili poskusi oživljanja uspešni.« V naslednjih letih se za zbujenega in nadarjenega fanta tok življenja ni ustavil. Včasih je bil še hitrejši, včasih počasnejši.

Da bo doma prevzel domače podjetje, je bilo načrtovano, toda da bo to storil že tako zgodaj, pa ne. Ko se je v Ločah izučil za trgovca, se je leta 1952 podal v Salzburg in delal v znameniti Getreidegasse. Od tod ga je pot vodila v München in Köln. V Kölnu je dobil leta 1956 pismo, v katerem so ga starši prosili, naj pride domov. Pa se je napotil v svojo domačo vas na Reko pri Št. Jakobu in tam prevzel domače gostinsko in gospodarsko podjetje.

Mihi Antonič najde za to dogajanje besede, ki se uporabljajo na kmečkih domovih po Koroškem: »Nisem mogel ven iz tega voza!« In je vlekel voz doma, prevzemal odgovorne naloge kot občinski odbornik v občini Št. Jakob, postal odbornik domače zadruge in Posojilnice, kmalu nato je bil izvoljen v odboru Zadružne zveze v Celovcu. Ko je prvič prišel v pisarno Zadružne zveze, katere dolgoletni predsednik je tudi bil, se je srečal z naslednjo sliko: »Bil je deževen dan. Takratni predsednik je sedel z dežnikom v svoji pisarni, ker je voda tekla skozi streho.« Kot odbornik je pomagal to sliko hitro popraviti. Zgradili so novo bančno poslopje. In bilo je dolga desetletja dobro. Pa je pred nekaj leti spet začelo teči skozi streho slovenske banke. Tokrat popravilo ni bilo več mogoče, treba jo je bilo prodati. Če te skeleče rane ne bi bilo, »bi bolje spal in imel lepše dneve,« pravi. Vendar prevladujejo lepi spomini in zadovoljstvo nad opravljenim delom, ki mu zagotavljajo mirno spanje. Pomembna mu je vera, ena od vrednot, ki jih je dobil posredovane od prednikov.

V. Gotthardt