Nagelj, rožmarin, roženkravt. Še ena pesem pred krsto – a ne zadnja. Odmev harmonike – a ne zadnji. Še ena slika in še en kip – a ne zadnji. Atelje je poln. Sledi je polno po občini in deželi. Slika Alberta Krajgerja v glineni tehniki pred krsto. Albert Krajger cerkveni zbor ne vodi več. V 72. letu starosti je nepričakovano umrl, vodil ga je več kot 35 let. Na farnem listu šmihelske fare piše: »Velika žalost in bolečina«. Kitara, čopič, violinske vilice in žaga za les, vse to počiva z njim. Ostaja veliko, mnogo je še neodkritega. Tudi naslovnice Nedelje v adventnem času je oblikoval s svojimi akvareli.

Župnik Slavko Thaler je pred oltarjem v cerkvi v Šmihelu, okrog katerega je bilo poleg njega zbranih še devet duhovnikov, o rajnem Albertu Krajgerju dejal: »Albertov poseben, lep in izrazit glas je utihnil. Njegova spretna in nadarjena roka, ki je ustvarila nešteto umetnosti in vodila pevce, je odložila delo; njegovo dobro, ljubeznivo in plemenito srce je nehalo biti. Njegov poseben, vesel, družaben in vabljiv značaj je nas, ki smo tukaj zbrani, in mnoge druge razveselil in obogatil. Tako ga tudi vidimo na sliki na osmrtnici: nasmejan, dobre volje, optimističen, družaben, prijazen.« Nadaljeval je: »Albert je bil multitalent, navdušen zborovodja cerkvenega zbora in zbora Gorotan, vsestranski glasbenik, muzikant in pevec na mnogih odrih in v različnih zasedbah, glasba ga je fascinirala od jazza, bluesa, moderne glasbe do narodne pesmi. V cerkvi je bil kor njegov prostor in cerkvena pesem, ki ga je spremljala že od otroških let. Poleg mežnarja je bil med prvimi v cerkvi, pripravil pesmi za bogoslužje.«

Spomnil je tudi na domačo hišo, na otroke Simono, Gabrijela, Romana, Milana in Vero. Ko jim je mama Milka leta 1995 umrla, Albert ni obupal. »S pomočjo sorodnikov in dobrih ljudi se je znal soočati z vsemi izzivi življenja – v veliko pomoč mu je bil njegov optimističen značaj, njegov humor in njegovo veselje do življenja, njegova vera v Boga, tudi v težkih časih. Rad je rekel: bo ži. Zaupaj. Ni vse v tvojih rokah. Spusti. Lepo ste napisali na osmrtnico, da vam je atej, ko vam je umrla mama omogočil, da ste hodili vsak svojo samostojno pot, ker vam je zaupal, vas imel rad in podpiral, kjer je le mogel. V domači hiši, ki je bila polna glasbe in umetnosti, vam je vzbujal ljubezen do umetnosti in glasbe, z vami prepeval in ustvarjal in vas tako vključeval v vse to, kar je sam rad delal. Ponosen je bil na vsakega izmed vas, na vnuke Mijo, Ino in Jomi, ki jih je imel zelo rad. Hvaležen je bil Rozviti, ki mu je stala ob strani in prav tako prezgodaj zbolela in umrla. V zadnjih petnajstih letih mu je bila Anica zvesta in dobra sopotnica. Bil je dober in veren mož – oče, ki se je vse življenje žrtvoval za domače, pa tudi za druge, gojil je dobre in spoštljive odnose do sočloveka, – zato ga je tudi vsak spoštoval in cenil.«

V imenu cerkvenega zbora Gorotan je spregovoril Franc Opetnik. K ambonu je prišel s kora, kjer je vodil zbor, ki se je od svojega dolgoletnega zborovodja poslavljal in na koncu zapel pesem »V nebesih sem doma«. Povedal je: »Sploh si ne moremo predstavljati, da ga ni več med nami; da ga ob nedeljah in praznikih ne bo več na koru, na rednih vajah ob torkih. Ne na pogrebih ali na žegnanjih. Čutili smo skozi vsa ta leta, da ti je petje z Gorotanom srčna zadeva. Zato ni čuda, da smo v teh letih zelo veliko ustvarili in doživeli edinstvene trenutke. Posneli smo poleg skupnih produkcij tudi tri lastne zgoščenke, prav druga zgoščenka pa je bila tvoja srčna zadeva: »Zvonovi žalostno pojo«. Na njej smo zbrali naše dragocene pogrebne pesmi. Na pobudo Jožeta Ropitza – tvojega dobrega prijatelja – smo v združenem zboru sodelovali pri papeževih mašah, na Dunaju, v Krki, v Ljubljani in pri slovesni maši v Marijinem Celju. Sodelovali smo pri kantati K Bogu pred oltar v čast dolgoletnemu organistu Janezu Petjaku. Tvoja velika zasluga za cerkveno petje pa je, da si za vsako nedeljsko mašo, vsak praznik ali žegnanja pripravil primerne pesmi. Velikokrat smo bili deležni pohvale vernikov: »Vi pa tk lepu puajete.« Na odrskih koncertih si nas velikokrat spremljal s svojo kitaro, s Triom Korenika, ali pa Trio Alpe, kar je bilo za nas nekaj čisto novega. Pri Gorotanu pa tudi ni bilo kakega praznovanja, da ne bi vzel svojo kitaro v roke in si vedno poskrbel za prijeten večer. Bil si multitalent: prisrčen in dober zborovodja, odličen muzikant, ob jubilejih si znal napisati kako duhovito pesem za slavljenca, bil si nadarjen umetnik: les, kamen, barve akvarel, svinčnik, vse te umetniške zvrsti si odlično obvladal. V številnih domovih visijo tvoje slike, na marsikaterem dvorišču ali na vrtu stojijo tvoje umetnine.

Nešteto je tudi glasbenih skupin, v katerih si sodeloval: Rockskupina »The Counts«, Skupina Bellamies, Ansambel Hanzija Artača, Ansambel Korenika, Trio Korenika, Trio Alpe,´Musikantenstammtisch, pa še jih je bilo. Nobena glasbena zvrst ti ni bila tuja. Imaš velike zasluge tudi z jezikovnega vidika. Povsod, kjer si nastopal in bil prisoten kot muzikant, je zvenela glasno tudi slovenska pesem.«

»Rož-Podjuna-Zila« tudi ta pesem je zadonela na odprtem grobu. Albert je poznal to deželo in dežela pozna njegovo delo.

»Naša prva in pomembna naloga pa je zagotovo oblikovanje liturgije ob nedeljah in cerkvenih praznikih, pa tudi ob pogrebih. Kajti samo, kdor dobro poje, dvakrat moli.«

Albert Krajger svojim cerkvenim pevkam in pevcem