Takšen dogodek je zagotovo nekaj izjemnega. Trije duhovniki iz ene družine skupaj obhajajo duhovniške jubileje. Sele so bile v nedeljo, 16. junija, praznične. Užnikovi fantje, Ivan, Stanko in Peter, so se vsi trije odločili za služenje Bogu in ljudem. V družini je devet bratov in sester. Starši so z otroki vsak večer molili rožni venec, da bi našli pravi poklic, da bi dekleta našla dobre može in fantje dobre žene in da bi en sin postal duhovnik. Pa so postali duhovniki kar trije sinovi.

Ivan Olip je dekan dekanije Pliberk ter župnik v Pliberku in Vogrčah, Stanko Olip je dekan dekanije Beljak-dežela in župnik v Štebnah pri Maloščah in v Ločah, Peter Olip je župnik v Št. Lenartu pri Sedmih studencih in na Brnci. Vsi trije so še zelo povezani z rodnimi Selami in s svojo družino, zato so se tudi odločili, da bo skupno praznovanje v Selah. Z njimi se je veselila tudi velika množica sobratov, čestitat jim je prišel tudi novomeški škof in vodja Slovenske škofovske konference Andrej Saje, ki je sedem let deloval kot duhovnik v Selah in na Bajdišah.

V sprejemu pred cerkvijo je jubilante pozdravil selski cerkveni zbor, ki ga vodi Roman Verdel. Župnik Elmar Augustin je jubilantom dejal: »Bog vas sprimi v vaši domači fari, kamor ste prišli praznovat 132 let skupnega delovanja v Gospodovem vinogradu.« Tudi otroci so za jubilante pripravili poseben pozdrav: »Ob zlatomašniku smo danes zbrani, srčno pozdravljen, zlatomašnik Hanzi, bodi med nami. Jubileja sta še dva: pred 40-imi leti je bila nova maša Petrova, Stanko pa praznuje 40+2.«

Jože Kopeinig je bil novomašni pridigar pri novi maši Ivana Olipa, pridigal je tudi pri njegovi srebrni maši in pridigal je tudi v Selah na skupnem jubileju vseh treh bratov. Novomašna pridigarja od Stanka in Petra, Tomaž Holmar in Maks Mihor, sta že rajna. Jože Kopeinig je dejal: »Ker ste ostali zvesti svoji prvotni ljubezni do Kristusa, smo se danes spet zbrali, da se zahvalimo Bogu za vašo zvestobo kot pričevalci Božje ljubezni in Njegovega usmiljenja. Spremljale so vas besede duhovnika in pesnika, goriškega slavčka Simona Gregororčiča:

»Med tujce ne,

ti greš med brate in sestre.

Da zanje trudiš dan se vsak,

da vzore uresničiš zlate

kot duhovnik in narodnjak.

Jože Kopeinig je nadaljeval, da so si pridobivali izkušnje v visoki šoli življenja, predvsem pa iz globljega umevanja Kristusovega evangelija. »Starejši duhovniki se v ponižnosti lažje zavedajo, da se v človeški in duhovniški nemoči najbolj izkazuje Božja moč.« Evangelij o tem, ko je sejalec šel sejat, je »tolažba in opomin vsakemu duhovniku, da je setev eno, da je potrebno naše delo in prizadevanje, da pa sta rast in žetev Božje delo.« Nagovore za jubilante je oblikoval zelo osebno. Dejal je, da se je Ivanove nove maše bolj veselil kot svoje lastne. »Občudujem tvojo vnemo in zagnanost v dušnem pastirstvu,« Hanzeja Olipa je imenoval za »dušnega pastirja z vsem srcem in bitjem.« Še eno sliko je prinesel Kopeinig v mislih: »Sam sem pri vas doživljal, ko ste se odrasli otroci poslavljali in se pokrižali mamo in mama vas. To mi je ostalo nepozabno v hvaležnem spominu.« Pri Stanku je posebej izpostavil »zgled tihe pozornosti, ki jo izkazuješ mnogim. Malo govoriš, a veliko poveš. Ti si zelo obziren sopotnik mnogih, ne z vzvišenimi nauki, temveč z nevsiljivim zgledom.« Za Petra je dejal, da je »s svojim vedrim in veselim značajem povsod dobrodošel.« Spomnil se je, kako je Peter šel pri novomašni slovesnosti brata Hanzeja med popoldanskim obedom v cerkev in je tam kleče molil. Omenil je njegove darove za dobre namene in to, da živi od duhovne dediščine domače družine, kjer so vedno molili za nasprotnike in delili kruh vsakomur, ki je potrkal na njihova vrata. »Nihče od nas, brez izjeme, ni popoln. Ker nismo popolni, potrebujemo drug drugega,« je še dejal Kopeinig in na to navezal prošnjo za nove duhovniške in redovniške poklice.

Lepo pripravljena slovesnost, pri kateri so sodelovali številni duhovniki, diakon, bralke in bralci, ministrantke in ministranti, pevke in pevci, akolit Martin Kelih je bila zahvala Bogu za milost duhovništva, za vse prejete dobrote, za božje varstvo in Marijino spremstvo skozi vsa desetletja življenja.

Novomašna gesla

Ivan Olip

Dovolj ti je moja milost,

zakaj moč se v slabosti

spopolnjuje. (2Kor 12,9)

Pred seboj imam sanje, ki sem jih imel pred diakonskim posvečenjem. Sanjal sem, da stojim na visoki skali in klic mi reče: »Skoči.« Na vso moč sem se branil. Glas mi reče: »Skoči in bo šlo.« In res sem skočil in zdaj ugotavljam, da že 50 let kar dobro gre. Iz tega izvira tudi moje novomašno geslo. Dokler sem mislil, da sem tako moder, da bom vse sam naredil, si velik »srotej.« Ko pa zaupaš v Boga in v njegovo milost, vse zmoreš. To je bilo moje vodilo skozi pol stoletja: Vse premorem v Njem, ki mi daje moč.

Stanko Olip

Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v Vas, prosite karkoli hočete in se Vam bo zgodilo. (Jn 15,7)

Vsi veste, da sem nekaj časa potreboval, da sem zavil na pot duhovništva. Spremljala me je očetova misel: »Molite za to, da najdete svoj poklic.« Želel sem se poročiti in imeti veliko družino, ker je bilo doma tako lepo. Vseskozi, vedno bolj, sem čutil, da se ne bo izšlo. Molitev za pravi poklic me je naposled po štirih letih le vodila v bogoslovje. Besede mojega novomašnega gesla me vodijo do marsičesa, česar si sam ne bi predstavljal. Naj nas vse spremlja Bog s svojim blagoslovom še naprej.

Peter Olip

To je večno življenje, da

spoznajo Tebe, edinega pravega

Boga, in katerega si poslal,

Jezusa Kristusa. (Jn 17,3)

Moje misli zdaj gredo čisto daleč nazaj v ljudsko šolo. Učiteljica nas je vprašala, kaj hočemo postati in jaz sem rekel: »Papež.« Takrat so Janeza XXIII. izvolili za papeža. Klic po duhovništvu je ostal skozi gimnazijska leta. Novomašno geslo se navezuje na Jezusa Kristusa. Karkoli boste delali v življenju, na Kristusa ne pozabite. Mimo njega ni poti, ne tukaj, še manj pa v zadnji uri. Kristusa se držite, pa bo pot šla v nebesa.