O postnih prtih in umetniških intervencijah v koroških cerkvah v postnem času

Zagrinjala, ki se ne pretrgajo po sredi

V postnem času se pogled v mnogih farnih cerkvah krške škofije na glavni oltar spremeni: mnogi oltarji so prekriti s postnim prtom. Eni so stoletja stari, drugi pa so bili obešeni prvič. Vsem je skupno eno: od takrat, ko so bili obešeni prvič, so vernicam in vernikom postali domača slika v cerkvi. Pa naj je to sedaj najstarejši postni prt na Koroškem v Krki, ki je iz leta 1485, pa do najnovejše inštalacije z naslovom »V moči križa« umetnice Helene Wernig iz Dobrle vasi za mestno cerkev v Wolfsbergu. Dolgo tradicijo imajo tudi umetniške intervencije z naslovom »Umetnost v stolnici« v Celovcu.

Postni prt zakriva in omogoča drugačen pogled na cerkveni prostor. Nekaj je ves postni čas drugače. Za nekatere so postni prti nekajdnevni poseg v navajeni prostor, za druge pa tudi priložnost raziskati, kaj pripovedujejo slike in se pozanimati, kdo jih je ustvaril. Nekateri posegi v postnem času v cerkvah so zelo preprosti. Križi so pokriti s preprostim prtom v vijoličasti barvi. Tudi ti minimalni posegi so močni znaki v sakralnih prostorih v postnem času. Od najmanjšega do največjega, od najmlajšega do najstarejšega postnega prta – za vsem tem so ljudje. Mnogi v župnijah zanje vedo in so jim hvaležni. Mnogi obešajo postne prte več generacij dolgo, drugi samo nekajkrat, vendar sta skrb in spoštovanje za postni prt velika.

Prve omembe postnih prtov segajo na konec prvega tisočletja. Domnevajo, da so za to uporabljali neokrašene, preproste in enobarvne kose blaga. Na upodobitvah iz romanike križani ni bil trpeči na križu, temveč zmagoslavni Kristus s kraljevo krono. Ker so se v času pasijona spominjali Jezusovega trpljenja in umiranja, so si kmalu namislili in postavili v ospredje trpečega Kristusa. Zato so začeli zagrinjati križ, še danes je običaj, da v številnih cerkvah pokrijejo križe s preprostim, vijoličastim blagom.

Nadaljnji pomen postnih prtov je povezan s srednjeveškim kesanjem. Običajno je bilo, da so spokornike za določen čas izključili iz evharistije. Iz tega se je razvilo razumevanje, da v celotnem postnem času cerkveno občestvo dela pokoro. Zato so tudi oltarni prostor zakrivali s prti.

V srednjem veku so poznali za postni prt oznako »velum templi«, s tem so navezali na zagrinjalo v jeruzalemskem templju. Do 15. stoletja so bili postni prti premakljivi, ob določenih liturgičnih delih so jih kot zavesa odkrivali in zakrivali. Navpična delitev postnega prta v Krki v novo in staro zavezo še spominja na to.

Postne prte so pogosto sneli v sredo v velikem tednu. Ob branju evangelija pri besedah »… zagrinjalo v templju se je pretrgalo po sredi« so sneli postni prt, tako da bi ponazorili občutek, da se bliža konec sveta.

Na začetku preprosti prti so se sčasoma spreminjali v umetniško oblikovane postne prte. V alpskem prostoru so upodobitve slikali na platno.

Najstarejši postni prti so bili izdelani v obdobju od leta 1458 do leta 1629. Med najstarejše sodijo postni prti v Krki, v Vovbrah, v Steuerbergu in Baldramsdorfu. Postni prt v Krki je med najpomembnejšimi že zaradi svoje velikosti (8,90 x 8,87 m) in bogatih scen. Nadaljnje postne prte, ki so vredni ogleda, najdemo na Zgornjem Koroškem.

Posebnost koroških postnih prtov je tudi tako imenovani »centralni tip«. Okoli scene križanja so scene iz pasijona upodobljene v obliki medaljonov. Ta tip upodobitve najdemo le na Koroškem. Najstarejši postni prt tega tipa je v St. Stefanu na Krappfeldu iz leta 1612. Številni postni prti so bili dolga leta izgubljeni in so jih v zadnjih letih ponovno začeli odkrivati, kar je pomembno posebej za zgodovinarje. V kraju Pisweg so na primer leta 2001 našli na podstrešju cerkve dva postna prta iz časa konca 18. stoletja. Po obsežnem restavriranju so ju lahko spet predstavili širši javnosti.

Postni prti na Koroškem niso pomembni le zaradi zgodovinske tradicije, temveč so v preteklih desetletjih doživeli pravo renesanso. Nastali so novejši postni prti. Omeniti je treba postni prt Valentina Omana v Ločah iz leta 2006, Karla Wolschnerja iz leta 1994 v Beljaku (Sv. Križ), Karla Bauerja iz leta 1983 v Celovcu (Št. Peter) ali Petra Brandstätterja iz leta 2000 v Maria Bichlu. Posebnost je tudi postni prt Ferdinanda Penkerja iz leta 2009 v Straßburgu.

Pred leti je Ernst Arbeitstein naslikal postni prt za farno cerkev v Launsdorfu. Umetnik iz Kožentavre Ernst Gerhard Kalian je svojemu dosedanjemu postnemu prtu v Št. Janžu dodal še drugega. Postni prt, ki ga je umetnik poklonil fari, je velik 160 cm x 210 cm in je digitalni barvni tisk na blago.

Odkrivanje postnih prtov po spletu

Na spletni strani krške škofije www.kath-kirche-kaernten.at se je mogoče podati na virtualno potovanje do postnih prtov na Koroškem. Referat za pastoralo v turizmu je pripravil pregled vseh postnih prtov v škofiji po abecednem seznamu far. Tam so objavljene fotografije postnega prta, zapisana velikost, čas nastanka in mnogo drugih zanimivih detajlov.

Zanimiva je tudi predstavitev postnega prta v Krki. Po dveh letih se je ta najstarejši postni prt na Koroškem vrnil z Dunaja, kjer so ga obnovili v 2000 delovnih urah v delavnicah Zveznega spomeniškega varstva na Dunaju. Na spletni strani samostana Krka je mogoče izvedeti vse o zgodovini postnega prta, vsako postno nedeljo pa je k prizorom iz postnega prta pripisano, na katera svetopisemska besedila se nanašajo. Zanimiva je tudi podrobna kulturno-zgodovinska razprava o prtu, ki jo je napisala škofijska konservatorka Rosemarie Schiestl.

Postni prt je na ogled vsak dan med 9. in 17. uro na ogled v stolnici.