Za vse svoje poslanstvo je hvaležna Bogu
Za Bredico Županc sta pomembni povezanost in razumevanje. Ob 80-letnici predstavljamo nekaj kamenčkov v mozaiku njenega bogatega življenjepisa.
V njenem domu v Železni Kapli je veliko knjig in slik. To se vidi na prvi pogled. Takoj se čuti tudi, kako sta za Bredico Županc pomembni povezanost in razumevanje. Vse življenje že povezuje ljudi med seboj. Ob 80-letnici bomo predstavili le nekaj kamenčkov v mozaiku njenega bogatega življenjepisa.
Bredica Županc je otroštvo preživela v Lepeni. V stari lepenski šoli jih je bilo v enem razredu po 50 otrok. Ker se je dobro učila, so jo poslali na šolanje naprej. Glavno šolo je obiskovala v Železni Kapli, v eno smer je hodila po sedem kilometrov peš. Na začetku je bilo težko, zdelo se ji je daleč, nemško ni znala in zmerjali so jo, da je »otrok banditov«. Nato se je izučila za šiviljo, v Celovcu je pri Haderlapu, ki je njihova stara žlahta, pridobila veliko znanja. Ko je naredila mojstrski izpit, je Haderlap mislil, da bo prevzela njegovo obrt, a mama jo je spodbujala, naj pride nazaj v Železno Kaplo. Leta 1966 je začela s svojim šiviljstvom, dela je bilo vedno dovolj. Življenje se je lepo razvijalo. Pri petju v cerkvenem zboru je spoznala Piskernikovega Ernija, poročila sta se. Imata dva otroka, Romana in Rosano, zelo se veselita tudi vnukov.
Kar 66 let Bredica Županc že poje pri cerkvenem zboru, dolga leta je organizirala tudi petje pri pogrebih. Štirideset let je bila v župnijskem svetu. Skoraj štiri desetletja je vodila zelo aktivni ženski krožek, od same ustanovitve do maja 2022. Ženski krožek je zanjo prostor, kjer se »žene srečujemo, poglabljamo svojo vero in se aktivno vključujemo v farno življenje,« pripoveduje. Po Jezusovem zgledu prinašajo v svoja življenja in življenja drugih vrednote, smisel in ljubezen. Nekaj let je bila odgovorna za predavanja in zadnja leta tudi za obiske pri starejših ljudeh. Pri svetih mašah je lektorica, »vse to z velikim veseljem,« še dodaja. V Železni Kapli je imela 33 let samostojno šiviljsko obrt, nad 30 vajenk, nekaj praktikantk obrtne šole se je izučilo pri njej, povprečno je imela vedno zaposlenih 5 do 7 deklet. Mnoge od njih so ji čestitale letos septembra za njen 80. rojstni dan, tega se je zelo veselila.
Prosvetno in kulturno delo ji je bilo vedno blizu. Bila je odbornica Slovenskega prosvetnega društva Zarja, kjer kot članica še sedaj zelo rada obiskuje prireditve. Nekoč je bila tudi pevka zbora Zarja. Za dramske skupine, ki jih je vodil Polde Zunder, je šivala kostume. Polde Zunder je dobri, srčni in duhovni spremljevalec celotne njene družine, spominja se mnogih skupnih srečanj na planini, pri njih doma in na Rebrci.
Nekaj let je bila tudi v odboru Zveze slovenskih žena. »Za vse svoje poslanstvo sem Bogu hvaležna. Vse skupnosti, posebej petje, so mi pomagali čez vse težave. Nič ne obžalujem,« pripoveduje ob svojem 80. rojstnem dnevu. Tudi na praznovanju ni pozabila na druge, zbirala je prostovoljne prispevke za dnevno varstvo Hilfswerk in za gasilce, ki so imeli po neurju veliko dela. Bredica Županc je že vse življenje povezovalka na vse strani, kar ni bilo vedno lahko, včasih cele noči ni spala.
Njena mama Helena Kuchar-Jelka je bila znana partizanka in zelo iznajdljiva ženska. »Mesec dni po mojem rojstvu je šla mama z otroki – z menoj, Mihijem, Petrom in Zofko – k sosednji hiši, k Vinklu, ker sta Zdravko in Tonči ostala sama. Stric je šel v partizane, zato jima je mama šla gospodinjit, ker so teto izselili, poslali so jo v Ravensbrück. Takrat je mama skrbela za šest otrok. Podpirala je partizane, najprej strica in domačine, v gozd jim je nosila jedi. Skrivali so se v Hudem grabnu.« Dobro leto po tem, ko je gospodarila pri Vinklu, je mama dobila pošto, da je na listi za izselitev, Bredica je bila takrat stara 16 mesecev. Tončija in Zdravka je stric vzel k sebi kot kurirja. Mama je morala bežati, drugače bi jih vse izgnali. Štirje Kucharjevi otroci so se vrnili domov v Pečnikovo kajžo in nanje je pazila najstarejša sestra Zofka.
O življenju Bredine mame je izšla knjiga z naslovom Jelka, znana avstrijska skupina Schmetterlinge pa je o njej napisala pesem Drei rote Pfiffe – Trije rdeči žvižgi. Po poteh Jelke vodi Zdravko Haderlap, zanimanje je veliko, skupine prihajajo z vseh koncev Avstrije.
Bredica Županc se spominja, da je imela mama velik organizacijski talent. Ko je bila v času po vojni v Železni Kapli slovenska beseda nezaželena, je organizirala folklorno skupino, saj si je mislila: »Če ne smemo govoriti in peti, bomo pa rajali.« Hodila je od hiše do hiše in spodbujala, naj prijavijo otroke k slovenskemu pouku. Ta velik organizacijski talent pa je od svoje mame podedovala tudi Bredica Županc, ki že vse življenje dela v dobro fare in slovenske narodne skupnosti.