Stane Adlassnig dobro zna s plugom obračati zemljo. Vedno pa je vedel, da tudi Bog obrača, kakor je prav. V to trdno zaupa, ker ve, vsega človek ne more sam imeti v rokah. V zadnjih sedmih letih, odkar je bil posvečen v diakona, se zelo dobro zaveda, kakšno mesto ima miza v domači hiši in kakšno oltar v stolnici ali v podružnični cerkvi. Teh dveh središč se oklepa, ker ve, da se tu pokriža sveže spečeni kruh, preden se nareže, in ve, kako moč ima kruh spremenjen na oltarju.

»To delajte v moj spomin …« – te besede zelo spoštuje, kadar streže za oltarjem. Tudi besede »zato ti darujemo kruh življena in kelih zveličanja« dobijo drugo težo in čisto tiho je tu vprašanje: »Sem vreden tega, stati tukaj na tem mestu?« Stane Adlassnig stoji na tem mestu sedaj že sedem let. Takrat je bil posvečen v diakona. To je bila posebna zareza v njegovem življenju. In letos je spet ena: »Stane,« kakor ga vsi kličejo, je praznoval svojo 70-letnico. To je primeren trenutek, da pogleda na nekatere postaje prehojene življenjske poti.

Velika njegova učiteljica je bila mama. Zdaj, ko je starejši, pravi, da dobivajo besede, ki mu jih je mama ponavljala in živela s svojim zgledom, vedno večjo težo. O veri mu je govorila, o domačem jeziku, o spoštovanju zemlje in doma. »Tega v življenju ne bom pozabil, kajti to, kar je mama učila, to ostane.« Spominja se, kako je mama hodila k ljudem, ki so bili osamljeni, kako k tem, ki so umirali in je z njimi molila za srečno zadnjo uro. »S seboj je imela črni molitvenik. Hodil sem z njo, prav tako tudi sestra. In takrat sem tudi izgubil strah pred smrtjo. Naučila nas je mrtve ljudi pokrižati. To je bila življenjska šola, ki ti je nobena šola ne more dati, to lahko samo od doma dobiš.« Adlassnig je kot kmet dovolj sejal in žel. Ob tem pa je počasi posebno seme začelo poganjati korenine, ki so se zakoreninile nekoliko stran od doma v cerkvenih strukturah, najprej v fari, potem pa še na škofijski ravni. Bolnike je obiskoval že leta dolgo. Osamljene je poslušal na njihovih domovih, na kmetiji so se srečevali ljudje, ki so znali ceniti domač kruh in meso, poskrbel pa je tudi za svojo duhovno rast na duhovnih vajah. Pri enih je bil storjen korak dalje: prvič je bil soočen s tem, da bi lahko postal diakon.

Stane Adlassnig je bil na duhovnih vajah v Tinjah. Kar tako mimogrede se je zgodilo. Nagovoril ga je Jože Kopeinig. Izročil mu je gradivo za teološki tečaj na daljavo in seveda ob tem omenil tudi možnost, da bi postal diakon. Ne tako hitro, mu je rekel. Moram doma vprašati ženo in družino, kaj pravijo. A je vajeti že prevzel »Bog kot dober režiser, ki vse uravnava,« Jože Kopeinig pa mu je rekel samo še: »Bom za to tvojo odločitev molil.« Kakor danes vemo, so doma njegovo odločitev podprli in zgodba je pred sedmimi leti pristala pri naslednji postaji, ko je bil posvečen v stalnega diakona.

Prej je bil desetletja dolgo v farnem svetu v domači fari v Kotmari vasi. Za delo v fari in med bolniki in osamljenimi ga je navdušil dolgoletni župnik Maks Michor. Leta dolgo je ostalo tako, prav tako kot njegova poklicanost kot kmet. Kadar je razvažal gnoj, mu je prišel pomagat prijatelj Jože Wakounig, ki ga je spoznal kot dijak v slovenski kmetijski šoli v Podravljah. Stane Adlassnig je znal ceniti njegovo strogost kot učitelja, spoprijateljila pa sta se, ko se je utrjeval v slovenščini. Takole se je vedno sam povabil na delo: »Ko boš spet gnoj vozil, ti bom prišel z vilami pomagat«. Tudi v gozdu in na polju je pomagal. Leto za letom. Tudi različni pogledi na družbo in najbližjo okolico ali svet ju niso več razdružili.

Kdor je star 70 let, si je dobro izostril sliko o tem, kako je bilo nekoč in kako je danes. Stane Adlassnig pogled usmeri v adventni čas in na sveti večer, ko je bil otrok. Svitne so bilo nekaj posebnega. Pet kilometrov je bilo treba hoditi peš. Spominja se jaslic iz kartona, ki jih je dobil od župnika. Bil je tih čas. Tudi na sveti večer. Zvečer je bila v središču molitev in kajenje ne le hiše, temveč tudi hleva, »poškropili so z žegnano vodo in pokadili v skoraj vsak kot.« Za mamo – oče mu je umrl, ko je bil star šest let – je bil pomemben blagoslov prav povsod in prosila je, »da bi se drugo leto ne zgodilo kaj hudega«. Da in potem so tu bila kar naenkrat majhna darila. Nato smo šli k polnočnici ob 24. uri. Ob dveh smo prišli domov in šele sedaj smo jedli. Danes je to drugače, pravi. »Zdaj so v središču največkrat samo darila.« Ker ima štiri otroke in trije s svojimi družinami ne stanujejo več doma, jih obišče na svojih domovih. »Z ženo prideva s kadilom – prineseva blagoslov in lepo besedo in dobro nam vsem de, da smo na sveti večer našli čas za nas.«

Čas najde Stane Adlassnig tudi za ljudi, ki so bolni ali osamljeni. Najmanj en dan v tednu je rezerviran za te obiske. Na vprašanje, kaj ljudem lahko da in kaj od njih prejme, pravi: »Največkrat samo poslušam. Ljudje ti veliko zaupajo. Imajo potrebo, da govorijo. To so tiste zaupne besede, ki jih morda ne upajo več izreči. To so kmečki ljudje, ki hočejo govoriti o preteklih časih. Jaz samo strmim, da je to mogoče, kako je v kakšni hiši živela vera, pa je sedaj izginila. Samo ta stari človek nam še želi povedati, kako je bilo. Meni je pomembno, da domačini spet prisluhnejo svojim starim ljudem. Tem ljudem ne smemo vzeti spomina, pustiti jih moramo priti do besede, tudi v njihovem maternem jeziku, ki je izginil v marsikateri hiši, prav tako kot se umika vera.«

Še ni dolgo tega je Stane Adlassnig stregel škofu Jožetu Marketzu v celovški stolnici pri umestitvi novih stolnih kanonikov. Kako je stati ob oltarju v stolnici zraven škofa? To je zanj nekaj posebnega pravi in dodaja: »Posebnej zato, ker si ob človeku, ki te popolnoma sprejme takšnega, kot si.«

Kaj je Stanetu Adlassnigu sveto kot kmetu in kaj kot diakonu? »Kot kmetu mi je sveta narava, saj vsak dan doživljam, kako ji gre. Mene srce boli, ko vidim, kako narava trpi,« pravi. »Kot diakonu pa mi je pomembno, da se nedeljo za nedeljo zares pripravim na bogoslužje. Posebej dragoceno je zame, da smem prebrati evangelij, ki hrani nešteto skritih zakladov in o njem povedati tudi nekaj besed.« Zakaj diakon Adlassnig to, kar dela, rad dela? Je v ospredju delo za faro ali za škofijo ali svetovno Cerkev? Njegov odgovor je zelo jasen: »Jaz samo rad Bogu služim.« Ob svoji 70-letnici pa je srečen zaradi svojega največjega zaklada, svoje družine in vse podpore, ki jo od nje prejme. Nekaj pa ga tudi veseli – to da ga vleče med ljudi. Še ni vse povedano, včasih pa zadostuje že to, da je kdo tu.

Ob robu …

Molitev je zame …

… vsakdanja dušna hrana.

Razlika med domačo mizo in oltarjem je …

Domača miza je kraj domačnosti in skupnosti. Oltar je zame kraj posebne milosti.

Najljubši kraj v cerkvi…

To sta zakristija in tabernakelj.

Najljubši kraj doma …

Moja pisarna, ki pa sem jo spremenil v neke vrste zakristijo.

Kaj vam je v največje veselje pri delu doma?

Da lahko grem vsak dan zjutraj v hlev. To je moj življenjski eliksir. Zaželen sem in smem delati to, kar sem zmeraj rad delal.

Kaj je vaše največje veselje pri delu kot diakon?

Bolnikom in starim ljudem služiti, jih obiskovati. Biti tu za te, ki so sami in zapuščeni.

Kaj vam pomeni družina?

To je vse. To je največji zaklad.

Domači kruh?

Imamo naš domači kruh. To je za vsakdanje življenje nekaj izjemno dragocenega. Moja žena je prevzela to, kar je delala moja mama: ko je kruh spečen, v zahvalo zmoli očenaš.

Na kaj naj gleda Cerkev?

Cerkev naj gleda na potrebe in stiske ljudi. Mora biti na strani ljudi, ki so brez glasu in biti pri teh, ki jim iz najrazličnejših vzrokov ne gre dobro. V središču mora imeti človečnost in skrbeti za skupnost.