V 98. letu starosti je umrl Viktor Marketz, p. d. Rader, iz Kršne vasi v fari Št. Lipš. Odšel je spreviden s svetimi zakramenti človek, ki je dobro vedel, kaj to pomeni z velikim zadovoljstvom in odgovornostjo dan za dnem opravljati težko kmečko delo »v lesu in na njivah«. V pogovoru z Nedeljo, pred dobrimi petimi leti, je pod varno skrbno roko svoje hčerke Monike za domačo mizo rekel tudi naslednji stavek: »Mene je vse življenje veselilo, da sem lahko sejal in potem tudi žel. Kaj mora sejati Cerkev, tega jaz ne vem. To bo bolje vedel Jozej, ki bo škof.« Obisk pri njem takrat je bil tik po tem, ko je bil njegov sin Jozej, kakor je sina vedno imenoval, imenovan za 66. škofa krške škofije. Na njegovem posvečenju je bil v Celovcu v stolnici. Z njim je bila tudi hčerka Frida.

Rajnega očeta Viktorja Marketza so pokopali v petek, 27. decembra 2024, v Št. Lipšu. Sveto maüo je vodil sin Jože Marketz, pogreb pa je vodil domači župnik Martin Horvat, ki je pogrebno slovesnost zaključil z besedami: Zahvaljujemo se ti, Gospod, Bog, za očeta Viktorja, ki nam je bil tako blizu in dragocen in, ki smo se ravnokar poslovili od njega. »Zahvaljujemo se ti, dobri Bog, za njegovo življenje, za mir, ki nam ga je prinašal in za kruh, ki ga je s trdim delom pripravljal. Prosimo te, Vsemogočni Bog, naj se nič od tega življenja, ki ga je oče Viktor živel, ne izgubi. Naj vse, kar mu je bilo v življenju sveto, tudi mi spoštujemo.«

Na osmrtnici je bilo zapisano: »Ne zadržujta me! Gospod je mojo pot kronal z uspehom. Odpustita me, naj odidem k svojemu Gospodu!« Ti stavki so bili vzeti iz 1. Mojzesove knjige. Nekaj posebnega je bila tudi pesem na začetku slovenskega besedila osmrtnice. To pesem je napisala pred nekaj leti umrla žena rajnega, Kati Marketz.

Če me ljubiš,
spomni se tedaj, na me,
ko me bo krila črna zemlja,
kjer počivalo bo zdaj srce.

Lepih rož tedaj nasadi
na moj grob mi za spomin,
ko cveté pomladno cvetje
preko hribov in dolin.

Bom počival med prijatelji mirno,
bolj kot sem nekdaj,
tiho zame kdaj pomoli:
Bog mu večni pokoj daj.

Pa se vrnimo še enkrat v januar 2020, nekaj dni za tem, ko se je izvedelo, da bo sin Viktorja Marketza postal škof. Viktor Marketz sedi v kuhinji za mizo ob čaju in kruhu. Ura je nekaj čez deseto dopoldne. Pravkar je prišel iz hleva. »Pomagam, kolikor le morem,« pravi. Nakrmil je govedo. Ponosen je, da je bilo vse življenje pri hiši dovolj krme za vso zimo. »Samo enkrat je bila letina tako slaba, da smo morali krmo dokupiti in prodati nekaj govedi.« Spominja se izleta cele družine. »Jozej nas je v avtu peljali na morje v Piran. Ves dan je samo deževalo.« Tako je bil nekaj ur na morju, nato je preživljal čas vedno znova samo »v lesu« in na njivah. »Jaz nisem imel časa za dopust in tako tudi nisem videl veliko sveta,« pravi Viktor Marketz. Toda sedaj: »Ko skoraj ne morem več drugega, kot malo ena drva delati, pa bi že imel čas, da bi se z Jozejem peljal v Italijo, morda celo v Vatikan. Potem pa bi hitro morala spet domov, ker sedaj on nima veliko časa. On ima sedaj zelo, zelo veliko »havžngo«, pa še tako zelo redek poklic ima.«

Viktor Marketz je v svojem življenju poznal delo. Veliko dela. Nad 40 let je, ko je prišel po konju k hiši traktor, pospravljal sneg po občini Žitara vas. Poleti, ko je bilo treba požeti žito, je dolge dneve s strojem žel po njivah kmetov v občini. Vozil je mleko. Prej še pa je delal s konjem. Spravljal je z njim les iz gozda. Viktor Marketz je tudi s konjem spremljal rajne na zadnji zemeljski poti. In nekajkrat se je Viktor Marketz tudi hudo ponesrečil. Enkrat je prišel pod traktor, saj se je peljal čez njega, drugič pa mu je počila žila v glavi. Pa še nekaj manjših nesreč je bilo: »Predvsem pa tisoč angelov varuhov,« ki so jih preprečili.

Zadnja leta je Viktor Marketz o delu samo še razmišljal. Dobro delo je opravil v svojem življenju. Zavedal se je velike sreče, da je tako dolgo živel. Nazadnje pa ga nihče ni več mogel zadržati. Njegova pot je bila kronana z uspehom in odšel je h Gospodu. Tako je bilo zapisano tudi na osmrtnici.