Že v gimnazijskih letih je Toni Reichmann vzljubil arhitekturo. Mnogo projektov koroških Slovenk in Slovencev nosi njegov arhitekturni podpis. Zelo rad dela za narodno skupnost, srčna zadeva pa mu je tudi dobrodelnost. Njegovi projekti so v Angoli, Etiopiji, Bolgariji ... Ima izkušnjo, da je identifikacija s stavbo, s prostorom dosti večja, če sodelujejo pri gradnji. Z ženo Danielo živita v Želučah. Prav družina je eden izmed njegovih stebrov.

Na Slovenski gimnaziji so imeli profesorja arhitekture Janeza Oswalda. Takrat je bil Toni Reichmann še bolj fokusiran na fotografijo, ampak v 7. razredu se je začel že bolj osredotočati na arhitekturo. »Po maturi smo bili v New Yorku in tam sem spoznal dva arhitekta. To je bila tista točka, ko sem se odločil, da ne bom študiral fotografije, ampak arhitekturo,« pripoveduje Toni Reichmann. Z arhitekturo je zelo blizu ljudem, njihovemu življenju. Pri tem poklicu je deloma tudi psiholog, saj veliko posluša in svetuje. »Naučil sem se, da če nastopiš mirno, se dostikrat izogneš velikim problemom. Gradnja je za vsakega, ki to dela, bistven del življenja: finančno, časovno in tudi potem, ko je končano, je pomembno, kako se tam počuti.« V fazah pripravljanja in gradnje lahko pride do problemov med investitorji, to skuša spravljati v »mirne vode«. Človek ima vedno dve strani. Toni Reichmann največkrat pokaže svojo mirno stran, a včasih mora »dati tudi pritisk«, da se vse zaključi v predvidenem roku. »S tem, kar je, narediti najboljše – najbolj funkcionalno, najlepše optično in najbolj primerno,« je njegov moto pri delu. Včasih se morajo kakšne stranke posloviti od idealnih predstav, ki jih imajo, saj so ne nazadnje najbolj odločilne finančne zmožnosti. »Vsako poslopje je znak, ki stoji nekaj desetletij. Tu je vedno znova težnja, da je formalno umetniško oblikovano za ta prostor,« pripoveduje Toni Reichmann o prepletanju umetniškega in praktičnega v arhitekturi.

Lepo je, če so ljudje zadovoljni. To daje Toniju Reichmannu veliko zadoščenje. Skorajda ne gradi več novih hiš, ampak zelo veliko obnavlja. »Substanca je že dana in to substanco, ki ni vedno najboljša, poskušamo prilagoditi v te objekte in tem objektom dati nekaj čisto novega.« Samostojen je 25 let, arhitekt pa že več ko 35 let. Po študiju je kratek čas delal na Dunaju, nato je dobil ponudbo od arhitekta iz Celovca in to je bil povod, da se je s 30-imi leti vrnil na Koroško in tukaj ostal.

Odraščal je v Želučah, je najmlajši od štirih otrok. Od brata in sestre, ki sta dvojčka (Lizi-s. Kornelija in Gregor) je mlajši 14 let in deset let je mlajši od Hanzija, ki je žal že pokojni. Ko je hodil v Slovensko gimnazijo, je bival v domu v Celovcu. Med počitnicami je bil rad doma, včasih so sprejemali še goste. Kot arhitekt, ki ima veliko dela, išče razmerje med delom in prostim časom. To je vedno slalom. Poleti je veliko dela na gradbiščih, takrat se ne izide, da bi šel za dlje časa na dopust, saj čuti veliko odgovornost, da se gradnja dobro izpelje. Namesto daljšega dopusta poleti pa se trudi, da ima čas za družino od petka do nedelje. »Moja žena Daniela mi je odvzela velik nahrbtnik in za to sem ji zelo hvaležen,« pripoveduje Toni Reichmann, ki je tudi vesel, da otroka rada prihajata domov. Doma so v Želučah, njihovo staro hišo je precej obnovil, da imajo tam prijeten dom.

Etiopija, Angola, Bolgarija – povsod so stavbe, ki jih je projektiral Toni Reichmann. Veliko deluje tudi dobrodelno. Sam in prej tudi s sodelavci je vložil veliko časa in dela v te projekte. »Tam ne delamo vsega od A do Ž, ampak naredimo prostorske osnutke. Mnenja sem, da imajo v vseh teh državah dobre in izobražene ljudi, ki to dalje izpeljejo in so na to ponosni,« razlaga Toni Reichmann, ki tudi v Avstriji vidi, da se tam, kjer pomagajo pri delu, s tem bolj identificirajo. V Angoli je bil enkrat, »tam je s. Zvonka iz Slovenije, ki je zelo močna žena. Večkrat sem bil v Etiopiji in tudi svoja dva sinova sem vzel zraven. Nismo bili na dopustu, ampak smo se družili z ljudmi. Tudi, če si tam samo 14 dni, spoznaš zelo veliko težav, spoznaš lepo deželo, a opaziš, kakšen problem je na primer korupcija.«

Poleg družine je zanj v življenju najbolj pomembno mirno sožitje. »Mi živimo na tako visokem nivoju in sami vidimo, da tega svet ne prenaša več. Mislim, da je treba vse, kar imamo, zreducirati,« razmišlja Toni Reichmann in dodaja, da je človek zadovoljen, če ne strmi vedno po tem, da mora biti vse lepše, večje in višje. Toni Reichmannn s svojim prijetnim značajem, s svojim znanjem in talenti skrbi, da je na svetu več zadovoljstva.