Umetnica, pevka in igralka Valentina Inzko Fink je strast do gledališča odkrila že v mladosti. Na Dunaju, posvojenem domu, izraža svojo umetniško vsestranskost – v gledališču ali, vsepovsod tudi vplivajo koroško-slovenske korenine. Zdaj je z novoustanovljenim bendom »ROBA« naredila še korak naprej in kmalu bodo izdali 28. februarja prvo pesem. V tem intervjuju je spregovorila o svojem navdihu, vplivu svojega porekla in o tem, zakaj je vredno slediti svojemu notranjemu klicu.

Kdaj ste odkrili strast do glasbe?

Svojo strast do glasbe sem odkrila že v zelo mladih letih: ko sem bila pet let stara, smo z vrtcem imeli nastop z muzikalom »Bremer Stadtmusikanten«, kjer smo peli in nosili kostume. Takrat sem že opazila, da hočem pozneje nujno na oder. Čisto manifestirano, da hočem iti to poklicno pot, je potem bilo s 14-imi leti, ko sem izvedela, da se to lahko študira.

Kaj vas je pripeljalo na Dunaj in kako je mesto vplivalo na vašo umetnost?

Na Dunaju sem že živela kot otrok nekaj let, sicer seveda tudi na Koroškem. Tako da sem Dunaj že poznala od otroštva, študirala sem pa potem v Münchnu. Po študiju, ko sem se morala odločiti, kje bom imela svojo bazo, ker mi umetniki potrebujemo eno mesto, ki je kreativno in dobro dosegljivo. Tedaj sem hitro vedela, da hočem na Dunaj, ker so tu vsi moji prijatelji. Tu je ta umetniški svet zelo obširen, je veliko gledališč, veliko koncertov, veliko drugih umetnikov, s katerimi se lahko izmenjavaš. Da je veliko umetnin in gledališč name zelo pozitivno vpliva in me inspirira v mojem delu.

Vaši starši so mezzosopranistka Bernada Fink in diplomat Valentin Inzko in dobro znana. Kako je njuna prepoznavnost vplivala na vašo kariero?

Ta prepoznavnost mojih staršev je vplivala bolj indirektno name, ker se k sreči nikoli nisem primerjala s svojimi starši, tudi če sta oba zelo uspešna. Mama je sicer umetnica, ampak v operi, in to je čisto drugi žanr kot muzikal. Že od malih nog sem pa lahko opazovala, kako je biti znan oz. kako je imeti poklic, kjer te drugi ljudje vidijo in kako se moraš vesti v javnosti. Mislim, da sem se s tem zelo veliko naučila in pripravila na prihodnost.

Ste od njiju prevzeli določene vrednote, ki vas usmerjajo pri umetniškem udejstvovanju?

Ja, za svojo poklicno pot sem prevzela nekaj vrednot staršev, na primer biti samozavestna in da stojim za tem, dar delam. Ampak tudi biti ponižen, saj delam v branži, v kateri sem javna osebnost in se moram kazati, da je pomembno, da ostanem na tleh. To sem pri svojih starših vedno zelo občudovala, saj sta znana po vsem svetu, a kljub temu normalni osebi. Mislim, da je to, da so umetniki normalni ljudje, zame zelo pomembno.

Kakšne razlike in podobnosti vidite med umetniško sceno na Dunaju in na Koroškem?

Mislim, da niti ni toliko razlik med to umetniško sceno na Dunaju in na Koroškem. Na Dunaju in na Koroškem imaš t. i. »off« gledališko sceno, torej gledališča, ki ne dobijo javne podpore od mesta ali od dežele in se morajo sami zorganizirati. To jaz zelo občudujem. Edina razlika je, da amaterska gledališka scena na Koroškem, ki jo imajo predvsem koroški Slovenci, zelo pozitivno vpliva na otroke, ker so lahko zelo kreativni že od malih nog naprej. To imaš na Dunaju gotovo tudi, ampak tu imaš toliko ponudbe, da nima vsak otrok dostopa do te možnosti. Na Koroškem je ponudba manjša, ampak zato ima potem vsak otrok možnost, da pride do gledališča. Meni se to v koroški gledališki sceni zdi zelo fascinantno.

Kako pomembno se vamzdi, da v svoji umetnosti izražate svojo koroško slovensko identiteto?

Zelo mi je pomembno, da svojo koroško slovensko identiteto vključim v svoje delo, sicer to seveda ne gre vedno. Ponavadi, če delam v gledališčih, imamo režiserko ali režiserja. Predvsem pa, če ta igra ni na Koroškem, ne morem direktno s tem vplivati. Kar pa vedno delam, je, da vedno o tem govorim, da ljudem povem, da sem koroška Slovenka. Mogoče se to potem režiserjem zdi zanimivo in lahko tudi vpliva na vlogo. Če igram figuro, ki zna dva jezika ali več, ima ta čisto drugo dimenzijo. Niti ni treba, da se to na odru vidi ali sliši, ampak za študij karakterja mi je že večkrat zelo pomagalo, da znam več jezikov oz. dialektov. Koroška slovenska identiteta je del moje umetniške identitete.

Kako doživljate življenje in delo med dvema kulturama?

Življenje med dvema kulturama se mi zdi zelo pomembno in tudi zelo profitiram od tega. Kot umetnica mi zelo pomaga, ker zelo vpliva v moje delovanje, saj mi da večjo dimenzijo kot ljudem, ki poznajo samo eno kulturo. Ni pa vedno enostavno, če imaš v sebi dve kulturi, dve osebnosti, dva jezika, ker si vedno nekako raztrgana. Če ne bi imela koroško-slovenske identitete, bi bilo včasih na določen način lažje. Mnogokrat zelo pogrešam Koroško. Tega, da pogrešaš domovino, cel narod, celo identiteto, veliko umetnikov nima. Včasih je zame malo žalostno živeti v teh dveh kulturah, skoraj bi bilo lažje živeti v eni.

Kakšni so občutki ob umetniškem delovanju v domovini?

Delati v domovini je res nekaj zelo posebnega, ker imam tukaj možnost, da igram in pojem v svojem maternem jeziku – to je nekaj čisto posebnega. Če pojem v slovenščini, mi sploh ni treba razmišljati o interpretaciji, ker pride iz srca. Te besede potem čutim in niso samo besede na papirju, imam povezavo, ki jo z drugimi jeziki nimam.

Sodelovala ste na Triviumu – Made in Čajna. Kaj vam to pomeni in kakšne povezave imate na Ziljo?

Da sem pela na Triviumu, me je zelo veselilo, saj sem lahko sodelovala s Saro pa Miro Gregorič, ki sta izvrstni glasbenici in tudi dobri prijateljici. Najlepše je, če poješ v maternem jeziku skupaj z dvema prijateljicama. Te možnosti ni velikokrat, tako da sem zelo uživala.

Na Ziljo pa nimam več toliko spominov, povezujem z njo pa Staro pošto in določeno mistiko. Mislim, da je Zilja po eni strani zelo lepa, po drugi strani pa tudi zelo daleč stran za ostale koroške Slovence. To ni kraj, kjer si mnogokrat kot Rožanka ali Podjunčanka. Z Ziljo torej povezujem mistiko, in to sem poskusila povezati z Made in Čajna.

V kakem svetu se znajdete, če stojite na odru?

Če sem na odru, sem enostavno v svojem elementu, sem srečna. Pri delu kot umetnica, igralka in pevka je oder svoj svet. Če stopim na oder, imam občutek, da je to linija, ki jo prestopim. Prej sem privatna Valentina, potem stopim čez to linijo in v drugem svetu. Od tega trenutka naprej imam občutek, da vse pozabim. To je magija mojega poklica. Na odru ne razmišljam o problemih ali drugih vsakdanjih stvareh. Da vse okoli sebe pozabim, je zame najlepši občutek.

Ali nam lahko poveste o svojih trenutnih ali prihodnjih projektih?

Moj največji projekt, na katerem trenutno delam, je svoj lastni bend, pri katerem je Sara Gregorič, pa še dva druga prijatelja – štirje smo. Zelo trdo in veliko delamo in bomo objavili februarja našo prvo pesem. Tako da smo že zelo nervozni, ampak se tudi že zelo veselimo. Jaz se predvsem zaradi tega veselim, ker je to prvič na moji poklicni poti projekt, ki sem ga sama ustvarila in iniciirala s temi tremi prijatelji. Po navadi sem na odru in me angažirajo gledališča, tokrat pa smo mi štirje to sami naredili. Na to sem zelo ponosna, sicer pa je tudi veliko več dela. Ampak je delo, ki se splača, zato ker sem z vsem srcem pri tej stvari.

Kje vidite sebe v naslednjih petih do desetih letih?

Imam zelo veliko ciljev. Mislim, da je v poklicu kot umetnica dobro, imeti konkretne cilje. Eden od teh ciljev bi bil, da to z našim bendom funkcionira. Da bi nas in naše pesmi igrali na radiu, da bi imeli turnejo skozi Avstrijo, Nemčijo in Švico. To bi res bila moja največja želja. Kar se pa tiče gledališča, imam cilj, da bi veliko delala v Avstriji, ker imam občutek, da imajo gledališča v Avstriji zelo visoko kvaliteto.

Kaj bi svetovali mladim?

Mladim bi svetovala, da res grejo v sebe in poslušajo na ta notranji glas, na ta prvi spontani glas, ki jim reče, kaj jih veseli, kaj bi radi delali v prihodnosti. Toliko odločitev v življenju hodi po glavi in ne po srcu ali po trebuhu. Da, ko se kaj sprašuješ ali ko kaj izveš, potem temu tudi slediš. Če temu slediš in če se ta notranji glas trenira, da temu zaupaš, potem boš našel ta pravo pot zase. To sem sama zase odkrila šele v zadnjih letih. Zaupati svojemu lastnemu glasu je po mojem najpomembnejše za celo pot, vseeno če si umetnik ali če imaš drug poklic, to je za vse ljudi pomembno.

Laura Praster