Po dobrih desetih minutah konča Janko Ferk branje. Zgodba se dogaja za mizo neke restavracije v Parizu, v bližini sence Eifilovega stolpa. Ko pogleda v Musilovem muzeju v publiko doda: »Celovec je zame pomembnejši od Pariza.« Bral je iz svoje najnovejše zbirke najboljših zgodb preteklih desetletij »Zwischenergebnis«, ki je izšla lani ob njegovi 60-letnici. 

Jasno, Janko Ferk bi najraje odgovoril na vprašanja kot: »Koliko resničnega je v vaših zgdbah? Si vse izmislite?« A takega vprašanja po tej zgodbi, ki pripoveduje o pomembni literarni kavarni v Celovcu, najprej ni. Janko Ferk mora odgovoriti na direktno vprašanje, saj se v zgodbi, v kateri nastopajo literati, umetniki in pomembni časopisi, pojavlja tudi sam: »Kako lahko držite vašo linijo, ko pa imate tako radi sladice?« In nato še: »Ste že kdaj tudi sami poskusili polže,« ga nekdo vpraša, ki mu zgodba iz restavracije v Parizu ne da miru. Na prvo vprašanje odgovori z nasmehom, na drugega glede polžev pa je jasen kot sodnik: »Sem konzervativen uživalec: jem samo orehove polžke.« Janko Ferk je po poklicu sodnik, po poklicanosti pisatelj. Zbranim pove zelo jasno, v zgodbah ni ničesar, kar srečuje na sodišču kot sodnik. »Moje pisanje nima kaj opraviti z zgodbami s sodišča. Strogo ločujem med poklicem in pisanjem.« To pa ne pomeni, da nekatere zgodbe ne temeljijo na pravnofilozofskih razmišljanjih o krivdi in kazni. 

Janko Ferk je vse svoje pisateljsko življenje vedno znova z novimi knjigami opozarjala na svojo policanost pisatelja in pesnika. Bil je eden prvih, ki je v sozvočju dežele z dvema jezikoma pisal v obed deželnih jezikih. V slovenščni pesmi, v nemščini prozo. Mnogo knjig je napisal. Tu jih ni mogoče našteti. Omenjeni naj sta prvi dve: »hladni ogenj« (1978) in »samoumevnost nesmisla« (1979). Seveda samoumevno: v obed deželnih jezikih s prozo in liriko.Izdala jih ni kaka založba, ampak Slovenski informacijski center, ki ga je takrat vodil Franc Kattnig. Najbrž mu je Janko Ferk zato v eni od poznejših zgodb postavil literarni spomenik, ki nastopa neka oseba z imenom Franc K.  Nato pa se je leta 1981 z romanom »Der verurteilte Kläger« katapultiral v nemški literarni svet. Roman je izšel pri založbi Zsolnay in bil po zaslugi Kronen Zeitung povzdignjen v škandal in hitro razprodan. 

Pa je treba ob tem vedeti, Janko Ferk je takrat imel odprta vrata v eno največjih založb v Nemčiji. Odločitl se je za založbo Zsolnay. Še pred tem pa mu je bilo od vsega začetka jasno: »Od pisanja samega ne bom živel.«Ta odločitev je bila neizpodbitna od takrat, ko mu je profesor nemščine Anton Feinig dejal: »Nauči se najprej pametnega poklica in potem piši!« 

Ker nihče ne ve, tako tudi Janko Ferk ne, kdaj bo napisal najnovejši najpopolnejši stavek, mu ne ostaja drugega, kot da izreče tudi po najnovejši knjigi: »To še ni bilo vse!«

Janko Ferk je doživel nešteto recenzij svojih knjig. O njegovem delu so razmišljali in pisali mnogi. Nekteri so v nekaj besedah znali povedati, kaj je bistvo njegovega pisanja, ko je vsaka beseda v morju besed najdena, pretehtana in postavljena v pravo vrsto za dober stavek, ki vzdrži desetletja tudi pred strogim pogledom avtroja. V knjigi »Zwischenergebnis« so izbrane take besede. »To knjigo sem pisal štirideset let. Z besedili se strinjam tudi še danes.« Predvsem pa je bilo Ferku, ki je izda nešteto knjig, pomembno izdati knjigo, ki je lepa in dragocena tudi po zunanjosti. »To je vezana knjiga z zaščitnim ovitkom in bralnim trakom.« Ferk je z novo knjigo zadovoljen. Vse to, kar dela izjemno knjigo, to ima. 

»S seboj imam pero.«  Tako povabi zbrane, da jim podpiše knjigo. Podpis s peresom v knjigi je dodatna požlahtnitev zbranih del Janka Ferka, ki pravi: »To še ni bilo vse«, čeprav je zaenkrat njegovo pisanje omejeno na krajše proge, napoveduje litearni maraton, kar pomeni, da nov roman še pride. Josef Winkler je v eni najkrajših lavdacij, pri podelitvi nagrade dežele za življenjsko delo, povedal izredno veliko o Ferkovemu literarnemu delu: »Janko Ferk je mojster proze, ki ga zanima uspeli stavek, dokončano besedilo in teža izpovedi. Jezik je zanj več kot samo pripovedovanje. Gre za besede med stavki.« 

Janko Ferk ve, kdaj je treba uporabiti kake besede. Kot mladostnik je dvignil na demostraciji svoj glas za pravice koroških Slovencev, zna stati za pulti pred visokimi političnimi predstavniki kot lavdator, rad pa se ustavi tudi ob veliki umetnosti v kateri niso v ospredju besede: na primer pred Omanovimi slikami, v katerih odkriva to ali ono besedo za nove literarne slike.

Ferkovo vztrajno literarno ustvarjanje je natančno »iskanje v pokrajini jezika«, je »vedno znova začenjanja s pisanjem«, je včasih najdeni pravi papir na katerem »stavki kar sami od sebe najdejo vrstice« in je tudi velika skrb, ker postajajo »stavki vedno krajši« in »začne primanjkovati besed«. Toda pisatelj ve: »V stavkih, njegovih najboljših, se najde«. Tam v »popolnem stavku, v romanu stoletja« ga najdejo tudi bralci.  Ker nihče ne ve, tako tudi Janko Ferk ne, kdaj bo napisal najnovejši najpopolnejši stavek, mu ne ostaja drugega, kot da izreče tudi po najnovejši knjigi: »To še ni bilo vse!«

Vincenc Gotthardt