S kakšnimi občutki se letos bližaš prazniku vseh svetih? Kaj pomaga, ko je najbolj hudo?

Vedno znova mi uhajajo spomini na tisti strašni dan – menim, da je bil do sedaj najstrašnejši in najtemnejši dan mojega dosedanjega življenja, tista nesrečna sreda, 31. julija letošnjega leta 2024.

Dopoldne sem kot vedno spet odšla k podgorski kapelici, da priporočam svojo bolest o prerani smrti dolgoletnega sopevca Daniela, ki je umrl prav pred tremi tedni v sredo, 10. julija, in je bil tudi eden najboljših prijateljev mojega sina Martina. Vsi smo vedeli za njegovo težko bolezen, a vsi z njim upali, da jo bo prebolel. Toda prišlo je žal drugače. Vmes so bile misli tudi pri sinu Martinu, ki je danes odšel, kakor neštetokrat s prijateljem Philippom plezat v ljubljene Julijce. Niti v sanjah ne bi mislila, da bi se mu ravno danes lahko kaj zgodilo, tri tedne po smrti prijatelja Daniela. A pozno popoldne notranji nemir, strašna slutnja. Zakaj še ni klical, ni poslal slike z vrha? »Ne skrbi še, saj je dolga tura,« je menil moj mož Hanzej. Toda ko do večera ni bilo znamenja, se obrnem na Gorsko reševalno službo Beljak. Le-ti, Martinovi in Phillipovi prijatelji, se podajo z italijanskimi gorskimi reševalci s helikopterjem na pot in dobro uro pozneje tragična, grozna slika dveh mladih ponesrečencev, dveh mladih kolegov, gorskih reševalcev: trupli Martina in Philippa v steni Divje koze – Cima di Rio Freddo ... medtem doma čakanje, nemir, jok, niti v molitvi nisem našla miru, dvom, obup, ne, ni mogoče ... saj je šel vadit, da bo pomagal drugim, kmalu se bo pripeljal domov. Toda proti polnoči slika pred domačo hišo, ki sem jo dotlej poznala le s televizije: avtomobili, luči, svetloba, gorski reševalci, policija, krizni tim in sporočilo na moje vprašanje »Pa ne, da mi hočete povedati, da je Martin mrtev?« – »Zelo nam je žal, da za oba nismo mogli storiti nič več.« Osupnem, zakričim, jokam, kličem, o moj Bog, zgrudim se, vstanem in se usedem in zaznam, da je naenkrat vse drugače. Ne morem verjeti in dojeti ... saj se bo kmalu pripeljal domov ...
Naslednje jutro, 1. avgusta, se odpravijo prijatelji Gorske reševalne službe pod steno Divje Koze – Cima di Rio Freddo, da rešijo prijatelja in nato pripeljejo trupla v majhno kapelico na Trbiž. Celo pot do Trbiža, kamor se odpravim z možem Hanzijem in s hčerko Veroniko, si prigovarjam, da ni mogoče, da so gotovo kaj zamenjali, ne more biti res. Ko odpremo v majhni kapelici smrtno vrečo in zagledam srečni, spokojni, umirjeni in lepi obraz Martina, sina edinca, dojamem, da živ ni več med nami. Izpustim ga na pot v ljubeče božje roke, v ljubeči božji objem, v nebesa med angele in jokam, kričim kot nikoli kdaj prej v svojem življenju.

Nimam besed, ki bi lahko opisale tragiko, mojo srčno bol in duševno bolečino in stisko. Želja, da se vrne nazaj domov, ostane neizpolnjena. Vem, da ni tolažbe. Treba se je navaditi drugačnega življenja in se sprijazniti z dejstvom, z usodo.
15. avgusta smo se z družino podali po sledeh in prehodili pot do vstopa v steno. Na moj rojstni dan, 21. septembra, so mi poklonili pevci in pevke skupine akzent posebno, edinstveno darilo za rojstni dan: Poklonili so mi čas – romali smo skupaj na Sveto Goro. Vigredi smo načrtovali prav ta izlet – romanje skupaj z Martinom in Danielom. 26. oktobra smo se z veliko družino podali na skupno pot k spominskemu obeležju v Krnici pod Vršičem, kjer je GRS Kranjska Gora pritrdila spominsko ploščo v spomin našemu Martinu.
Vsakodnevna služba preusmerja misli, svete maše, objemi in tople besede številnih dobrih ljudi denejo dobro, dnevni obiski v Martinovi sobi in ob njegovem grobu umirijo, risanje na kamne, ki krasijo njegov grob ublaži, skupno petje v zboru sprosti, molitev da moč, sveča, ki gori v kuhinji v spominskem kotu, ojači;
a vse to ne more ustaviti solz, ki tečejo včasih kar kot potok, in zdraviti srčne in duševne bolečine in rane. V domači hiši je nastala praznina.
Izrek Toneta Pavčka, ki krasi eno od neštetih sveč, je moje trenutno vodilo: »Nisi se izgubil kot zven v tihoto, nisi odšel v nič in pozabo: po tebi merim stvarem pomen in tvojo pesem skušam peti za tabo.«

Anica Lesjak-Ressmann

31. julij 2024

Okoli četrte ure zjutraj Martin zapusti domačo hišo, ker ima danes namen plezati s prijateljem Philippom smer Fabjan Comici na Cima di Rio Fredo.
Ker ga popoldne ne dosežemo po telefonu, in ne, kot običajno kliče nazaj oz. se javi, na večer stopimo v stik z njegovimi prijatelji Gorske reševalne službe Beljak. Sledi čas negotovosti, dvomov ... nekoliko pred polnočjo vest, da sta oba plezalca mrtva. Jok, obup, negotovost ...
Vprašanja: Zakaj? Oba plezalca izurjena, močna, krepka, odgovorna.
Kako? Kdo je padel, je priletel kamen od zgoraj, se je podrl kamen pod nogami, se je podrl oprijem v roki plezalca, je storil kdo kako napako ...
Kje? Stena visoka 700 m, sta bila že čez najhujše težave, sta se zaplezala, zašla proč od načrtovane smeri ...
Kdaj se je zgodila usodna nesreča? Naknadno izvemo, zgodilo se je okoli poldneva, imela sta polovico smeri za seboj, izpulila se je zaščitna pritrditev, in strgala vrv, tako da sta strmoglavila oba.
Strašna gotovost, ko vidiš pred seboj mrtvega sina, brata in soplezalca prijatelja Philippa.
Poskrbeti, organizirati bo treba pogreb – to opravimo skupaj s Philippovo družino. Pretresljivo, ko pripeljejo krsto na poti iz Beljaka v ledinško mrtvašnico na dom in se tam poslavljajo domači in sosedje.
Molitev, žebranje na predvečer pogreba. Nepregledna množica sočustvuje z nami in je velika opora pri vsej tej bolesti. Minilo je prav tri tedne od tega, ko je Martin z mamo molil pred krsto za rajnega prijatelja Daniela, zdaj molita starša za svojega sina in za prijatelja Philippa.
Pogreb, slovo, neskončna žalost, a spet tolažba, objemi, tople besede žvahte, prijateljev, znancev, vaščanov, gorskih reševalcev treh dežel, nepregledna množica ...
Nato ostaneš sam z vsemi vprašanji, na katere ni odgovora. Kako bo šlo naprej? Kako zaključiti? Bližajo se vsi sveti. Tolažba je samo ta, da sina vemo v nebesih pri Bogu in verujemo, da se ima lepo.
Hanzi Lesjak