Vsega ni mogoče požretiPremiera ob 50-letnici lutk mladje je dokazala: te lutke so odrasle in znajo vse. Kaj vse znajo, je pokazala skupina lutk mladje v režiji Ane Grilc in Julije Urban. Na odru je bilo dovolj luči za prikupne lutke, prav tako tudi za senčno igro, za nadnapise in dovolj luči za sceno, v kateri so nekateri videli tudi krsto, ki se je premikala sem in tja. Nikakor pa ta večer ni bil v senci Nužej Tolmaier, ki se je leta 1973 v Ljubljani tako navdušil nad lutkami, da je na Koroško pripeljal Bredo in Tineta Varla, da sta pripravila prvo lutkovno predstavo. Med lutkarsko družino je ta večer doživela poseben hvaležen aplavz tudi Breda Varl.

Lutke so bile vedno jezikovna šola, seminar za animacijo lutk, razmišljanje, kako dati lutkam spregovoriti o sodobnih temah in opozarjati na razvoje v družbi, v kateri začne primanjkovati socialnega čuta in v kateri stopajo v ozadje pravice manjšin ter začnejo teptati človekove pravice. Premiera ob 50-letnici lutk mladje je imela od vsega tega nekaj. »Mrličožerec«, ki ga je avtorica Ana Grilc poslala v javnost najprej kot novelo, se je vrnil kot lutkovna predstava. Na začetku je molitev v obeh deželnih jezikih lepo pokazala, na kakšnem teritoriju so se znašle lutke. To je Koroška, kot je bila in kakršna je tudi še danes. Ob vsem ponavljanju starih stereotipov in že zdavnaj znanih in neštetokrat ponovljenih stavkov, znanih iz zgodovine Koroške. So kraji, kjer je treba vsak slovenski stavek prevesti, tako kot se je to zgodilo v predstavi z nemškimi napisi, in so kraji, kjer tega (še) ni treba. Vendar je smer začrtana in to so zabeležili nastopajoči v igri tudi na svojem vabilu na predstavo. »Prepoznavanje znakov desničarskih skrajnih idej in prepoznavanje možnosti za upor je pogosto vseživljenjska dejavnost, zlasti za mlade slovenske manjšine. Delo s humorjem in satiro prav tako ustvarja lažji dostop in ponuja lutkarjem ustvarjalne možnosti.« In prav humorni pristop v igri je med predstavo zmogel izvabiti iz zbranih – največ teh je bilo nekdanjih lutkaric ali lutkarjev ali je vsaj imelo opraviti z lutkami v preteklem pol stoletju – spontan nasmeh. To ni bilo načrtovano, režija za ta aplavz ni bila odgovorna. Vsebina že.

Koroška je s svojo skrbjo desetletja dolgega poniževanja slovenske narodne skupnosti v deželi za mnoge sveta dežela. To je bilo izraženo v melosu molitve, s katero se je predstava začela in tudi končala. Zakaj ravno s tem, ko je mnogim iz narodne skupnosti prav molitev tudi sveta stvar, prav zaradi tega, ker se je v njihovo srce in dušo zapisala kot slovenska molitev, na to predstava ni dala odgovora. Vendar je opozorila na to, kako se je v deželi vse začelo spreminjati z mešanjem pojmov in jezikov. In nazadnje ostaja samo še en jezik, kajti enega mrličožerec požira in požira. Vendar predstava tudi pove, da ga ne bo mogel požreti do konca.

Predstavi je nekaj zelo dobro uspelo: pred gledalke in gledalce so bile postavljene slike, ki ostanejo. Nekaj kamnov z napisi se je valilo po deželi, v kateri so doma te lutke. Ostajajo glasovi, neštete slike in velika želja videti igro najmanj še enkrat, marsikateri prizor je treba enostavno še enkrat doživeti, druge namignjene pa šele prav odkriti.

• Kdo je nastopal?
• Igrali so: Ela Grilc, Timna Katz, Elsa Logar, Meta Vouk, Dunja Gregorič, Lara Wulz, Selma Logar, Dana Gregorič
• Režija: Ana Grilc, Julija Urban
• Scenografija: Ana Grilc, Rihard Grilc
• Lutke: Nataša Herlec
• Scena: Martin Messner
• Tekst in koncepcija Lutk: Ana Grilc
• Glasba: Lan Sticker, Dunja Gregorič
• Tehnika: Jurij Zwitter, Luka Lampichler
• Grafike: Elsa Logar