Kaj ga je spodbudilo, da se je podal na duhovniško pot? Janko Krištof odgovarja: »Doraščal sem v verni družini, oče in mati sta bila pristno pobožna in tako prepričljiva tudi v ravnanju.« V domu pri salezijancih, v Marijanišču, je doživljal vzgojitelje, ki so bili duhovniki: »V šoli smo imeli razrednika, ki je bil duhovnik, Stanka Čegovnika. Tako sem doživljal duhovnike in mlade kaplane, kaj vse so vnašali. Nekaj časa sem imel izgovore, ampak čutil sem, da me vleče v to. Po maturi sem zaprosil za vstop v semenišče.«

Njegov oče je prihajal iz Žvabeka, mama je iz Holmeca. »Oče jo je našel na oni strani meje v času, ko je bila še potrebna viza. Nekaj časa smo živeli v Žvabeku, potem sta kupila hišo v Vidri vasi, ki še ni bila čisto končana. Otrok nas je šest. Ljudsko šolo sem obiskoval pri Božjem grobu. Tudi na prigovarjanje tedanjega ravnatelja in našega kaplana Janeza Rovana sta se starša opogumila, da sem šel na Slovensko gimnazijo. Mislil sem si, da če se ne bom obnesel v gimnaziji, bom šel za mizarja.« A je vse dobro šlo. Kot družina so še vedno zelo povezani: »Imamo mamo, ki nas vse povezuje in radi gremo k njej.« Zelo čutijo, kako za vso družino moli.

Teologijo je Janko Krištof študiral v Salzburgu, nato eno leto v Ljubljani, »zelo dragoceno leto zame«, pripoveduje. Eno leto je bil v Ekvadorju, tudi to je bila zelo dragocena izkušnja: »Kot diakon sem prišel v Št. Jakob k tedaj mlademu župniku Jožetu Marketzu, ki je imel prej isto izkušnjo Ekvadorja in sva lahko o tem še malo reflektirala, hkrati pa sem se pri njem učil, kako se pastoralno dela. Z vso vnemo, ki jo je imel, me je potegnil zraven. Nato sem bil pet let kaplan v Šmihelu pri Pliberku pri gospodu Sriencu. Zelo sem že hrepenel po tem, da bi prišel na svoje, to je bilo potem v Šmarjeti v Rožu, kjer sem bil skoraj 17 let in sem tudi deloma soupravljal Podgrad, Sele, Bajdiše, nekaj časa tudi Brodi. Potem je čas dozorel. Ko je umrl gospod Kassl, sem bil vprašan, če bi bil pripravljen iti v Bilčovs. Takoj sem rekel ›ja‹. Faro sem že poznal kot dekan. Čutil sem, da potrebujem spremembo. Ta izziv sem sprejel – in je bil res izziv, ker je Kassl zelo dobro vodil faro, imel je zelo visoke standarde. Zame je bilo vprašanje, kako bom lahko to držal naprej. Na tem smo skupaj naprej gradili. Pozneje sem po župniku Petricigu sprejel še faro Št. Ilj. Zelo sem hvaležen za obe fari, kjer lahko zdaj delam. Vidim, koliko ljudi je aktivnih, predvsem je tako lepo doživljati, koliko ljudi faro nosi, kako sprejemajo odgovornosti in jih potem živijo. Na ta način gre, da lahko ob tem sprejemam druge službe na škofijski ravni in na našem dvojezičnem področju.«

In teh služb je kar precej. Je predsednik Krščanske kulturne zveze, duhovni asistent Dušnopastirskega urada in Katoliške akcije, izdajatelj Nedelje, član vodstva Sodalitete, dekan, recitator ... Vprašamo ga, če ni kdaj vsega morda preveč. »Za nobeno funkcijo se nisem potegoval sam, vedno sem bil vprašan, če bi bil pripravljen, potem sem premislil in sprejel. Tako se mi zdi, da se dobro dopolnjujeta centralno delo in delo na župniji. Že kot kaplan sem bil duhovni asistent pri Katoliški mladini, pri skavtih sem sodeloval in vedno se mi je zdelo, da je treba iskati širino. Vedno sem čutil, kako pomembno je, da centralne ustanove in župnije dobro sodelujejo in si pomagajo.«

»Sveto pismo primerjam s skrinjo, polno draguljev. Nimaš do vsakega kar takoj dostop, a če ga malo dlje držiš v rokah, se začne vedno bolj bleščati.«

Da lahko duhovnost daje naprej, jo mora najprej imeti sam. Črpa jo tudi v duhovni skupnosti Jesus Caritas, ki izhaja iz duhovnosti svetega Charlesa de Foucaulda, pa seveda v duhovniški skupnosti na t. i. kaplanskih srečanjih in pri Sodaliteti. »Pomembno se mi zdi, da se kot duhovniki ne umaknemo v svojo zasebnost, da smo povezani med seboj in se naučimo ceniti delo drug drugega.« Ob tem pa dodaja, da je zelo pomembna tudi kritika, »da nisi užaljen, če kdo kaj kritičnega pripomni, hkrati pa lahko razložiš svojo situacijo, morda je včasih kritika neupravičena, včasih pa tudi upravičena, če si kaj takega rekel, koga užalil, pa nisi mislil tako«. Vse, kar dela, dela z mislijo na Jezusa: »Kot duhovnik lažje obstajaš, če si dobro zakoreninjen v Njem, ki nas je poklical. To je prava motivacija, da vem, da sem šel v Njegovo službo. Vse, kar delam, delam v Njegovem imenu, potem to dobro gre.«

V svoji diplomski nalogi je pisal o svetopisemskem citatu: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« (Mt 25,40) Ob tem dodaja: »Sveto pismo primerjam s skrinjo, polno draguljev. Nimaš do vsakega kar takoj dostop, a če ga malo dlje držiš v rokah, se začne vedno bolj bleščati.« Svetopisemskih besedil ne podaja samo za oltarjem, ampak tudi na odru. Lepota besede žari prav tako iz poezije. Čuti, da se s svojimi recitali giblje v okviru svoje poklicanosti.

Kakšno Cerkev si želi Janko Krištof? »Vedno je v zraku to, kaj vse bi spremenili. A če bi bolj živeli iz tega, kar že imamo, nam ne bi bilo treba toliko spreminjati. Toliko dragocenega je po naših župnijah, toliko ljudi, ki so v božjem imenu na poti, ki na primer skrbijo za bolne sosede ...« Želi si, da bi še veliko bolj živeli iz evangelija. »Nismo mi sami ustvarjalci Cerkve, gre za Kristusa in njegov nauk. Vse, kar delamo v Cerkvi, naj bi privedlo do tega, da bi Njegov nauk bolj zablestel v svetu in da bi mi bili bolj Njegovi.«

Ob jubileju, svoji 60-letnici življenja, si Janko Krištof poleg zdravja želi iskrive duhovne poglobitve: »Da bi bil še bolj prepričljiv v tem, kar delam in kar govorim, da bi pridobil še koga za duhovni poklic. Če koga ob sebi doživljam, da je napravil kakšen korak na duhovni poti, je vedno lepo«. In za konec doda še eno željo: »Da ne bi izgubil pogleda za lepo in dobro okoli sebe.«

Mateja Rihter