Sneg rahlo naletava na Dobrlo vas, v prijetni hiši se v ozadju slišijo pesmi božične zgoščenke SPD Srce, na mizi je adventni venec. Neva se odpravlja k mladinski skupini, nasmejana Rosana Pucher gostoljubno pripravlja mizo, njen mož Sep­pi je pri hčerki Jani. Tako zelo prisrčno je ob obisku družine Pucher. Vedo, kaj je živ­ljenje in so hvaležni, še posebej za življenje hčerke Jane, ki so ji zdravniki ob rojstvu napovedali samo eno leto.

Ko je šla Rosana Pucher kot mlado dekle z domačo faro Železna Kapla v Rim, je bilo naključje, da je prejela blagoslov papeža Janeza Pavla II. Ko se zdaj spominja, si misli: »Ne vem, če mi ni takrat s tem pokazal, da bo moja pot drugačna.« Zdi se ji, da je takrat tudi dobila moč za vse, kar jo bo še čakalo v življenju. »Včasih pa tudi pogledam gor in rečem: Ne morem več.«

Jana se je rodila kot otrok s posebnimi potrebami, zdaj je stara 24 let. »Naučila sem se vsak dan reči hvala namesto prosim,« pripoveduje Rosana Pucher. Janino življenje je bilo štiri leta na nitki, zelo veliko sta bili v bolnišnici, ni bila niti minute sama. Ne more govoriti, ne more pokazati, kaj želi, a njena družina je tukaj zanjo. Ko je bila Jana stara štiri leta, je bila neke noči tako šibka in v bolečinah, da se je Rosana Pucher v solzah obrnila na Boga: »Če je res ne moreš pustiti tukaj, jo prosim vzemi zdaj, ker ne morem gledati, kako trpi.« Janino stanje se je umirilo. »Bog mi je pokazal, da jo moram spustiti in zaupati,« je ganjena Rosana Pucher. Jana je imela po tistem še nekaj operacij in težav, a so vse prestali. Takrat je bila Rosana Pucher še zaposlena na banki, tri dni je delala, ob četrtkih in petkih je obiskovala terapije z Jano. Od leta 2017 je samostojna. Po študiju ekonomije je opravila še izobrazbo za bilančno knjigovodstvo in personalno računovodstvo.

Hvaležna je, da so v družini tako povezani med seboj, mož Seppi, njeni starši Bredica in Erni Županc ter hčerka Neva si pomagajo med seboj in se imajo radi. Veliko veselje prinaša hčerka Neva, ki obiskuje Slovensko gimnazijo, zelo aktivna je v fari Dobrla vas in SPD Srce. Tudi Rosani Pucher je prostovoljno delo velika vrednota. Pri SPD Srce je blagajničarka in mentorica gledališke skupine, je v Združenju staršev Slovenske gimnazije, poje v cerkvenem zboru v Železni Kapli, »tam pojem že od mladostnih let, to imam skupno s svojimi starši. Imajo veliko potrpljenja z menoj, ker ne hodim redno na vaje,« se nasmeje. A če je le mogoče, se jim rada pridruži. Tudi v fari Dobrla vas redno sodeluje, posebej pri trikraljevski akciji in miklavževanju. V Dobrli vasi skupine svetih treh kraljev obiskujejo hiše 2. januarja, to je Nevin rojstni dan. Že od nekdaj Neva poje v skupini, Rosana Pucher pa jih spremlja »v zahvalo, da nam gre tako dobro.« Že kot otrok je pela tri kralje, božične počitnice so bile njene najlepše počitnice. »V Kapli smo s kralji hodili najmanj pet dni, po vseh grapah, ob večerih pa smo se sankali.« S Poldejem Zundrom jo je vezalo zelo dobro prijateljstvo. V Kaplo je prišel, ko je bila Rosana Pucher stara eno leto. Obiskovala je šolo za ženske poklice in vedno, ko je morala brati literaturo, ji je pomagal Poldej, »saj ni bilo knjige, ki je ni poznal ali imel.«

Škof Jože Marketz je njen sorodnik, babici sta bili sestri. Ko še ni bil škof, je Jano birmal, »to je bilo zelo emocionalno.» Takrat je Bernhard Wrienz organiziral prvo dvoletno skupino za pripravo na birmo. Jano so zelo vključili, vsa cerkev je jokala, ko so jo fantje nesli po stopnicah v dobrolski cerkvi k birmi. Prosili so, če smejo imeti birmo v fari, ker bi bilo za Jano prenaporno, da bi morala iti kam drugam. Tako je sedaj ostalo, da imajo vedno dvoletne birmanske priprave, ki jih spremlja Hemma Narovnigg. Naslednje leto bo pri birmi že hčerka Neva.

Helena Kuhar-Jelka je Rosanina babica. »Babica je bila nekaj zelo posebnega, bila je partizanka, brez orožja. Že tedaj je veliko pomagala. Vedno je gledala, da gre slovenščina naprej, otroke je spodbujala, da se vpišejo na Slovensko gimnazijo, da se aktivno vključijo v društvo Zarja, ustanovila je folklorno skupino, bila sem stara tri leta in sem bila najmlajša plesalka. Z babico smo hodili v cerkev, bila je zelo verna, vsako leto je na Marijin praznik z rožami krasila cerkev, to zdaj dela moja mama. Veliko težkega je doživela. Babica je umrla leta 1985.« Zelo sta bili povezani. Tudi mamina pomoč je za Rosano izjemno dragocena. Ni bilo enostavno, ko se je Rosana Pucher iz zelo zavedne slovenske družine primožila v popolnoma nemško družino. »S svojimi otroki nikoli ne bi mogla govoriti nemško, korenin nikoli ne bi mogla zatajiti. To je zame nekaj zelo pomembnega. Jana ne govori, a jaz se z njo vedno pogovarjam v slovenščini. Razume dva jezika.«

Skupina Vera in luč, ki jo vodita Georg in Alenka Haab, je iniciativa krške škofije za osebe s posebnimi potrebami. »To je zelo fletna skupina v Celovcu za cele družine, srečujemo se enkrat na mesec, skupaj pojemo, imamo sv. mašo, se peljemo na izlete … Če je le mogoče, gremo na srečanja vsi štirje. Skupina Vera in luč je kot lepa velika družina,« je hvaležna Rosana Pucher. Ne bi si mogla predstavljati, da bi bila Jana kje v kakšnem centru. Ob delavnikih je nekaj ur v Hilfswerku v Velikovcu, najraje pa je v krogu svoje družine. Ko primeš Jano za roko, jo nese na čelo in začne delati križ. To se je navadila, ker jo mama vsak večer pokriža in skupaj molijo sveti angel. To jim je srčna zadeva.

Mateja Rihter