Jozi Perdacher

Jozi Perdacher ve, kaj to pomeni, če pri hiši ni tekoče vode. Pozna vonj po svežem kruhu iz krušne peči v črni kuhinji, ki ga pogreša. Od malega dalje je bil navajen na delo na domači kmetiji, poznal je desetletja dolgo tudi, kaj to pomeni, da se sredi dela na njivah in v gozdu spreobleče in kot »ministrant« spremlja kakega farana na zadnji poti v Škofičah.

Jozi Perdacher, danes star 85 let, je najstarejši od šestih otrok. Svojega rojstnega dneva še ni praznoval. Vmes je prišla pljučnica in dnevi v bolnišnici. Zdaj je spet doma, sedi v izbi stare domačije z debelimi zidovi pri Žedrmanu v Holbičah in gleda na dvorišče v smer hleva. Ko bo spet okreval, bo spet šel v hlev, v katerem je molzel krave. Domačija je ena redkih, kjer še oddajajo mleko, pred leti pa jo je že predal sinu. »Vesel sem, da sem kmetijo predal sinu Francu Jožefu ob pravem času. Zame je sedaj preveč papirjev in birokracije.«

Dvakrat je bil v Rimu, pripoveduje. Rad bi še šel v Medžugorje. »A najbrž ne bom več šel. V mislih sem že na poti.« Spominja pa se tudi, kako je vso hišo prezidal, ki je posebna hiša. »V tej hiši je bila prej uprava hodiške gospode. Ta hiša je tudi dala denar za znameniti mrliški svetilnik v Hodišah. Hišo je nekdaj obdajal kamniti zid. Del tega zidu sem še sam našel in ko smo kopali jarek, v katerega smo potem položili cevi za vodo, smo našli tudi še oglje, kar priča o tem, kako je v 18. stoletju zgorela cela vas.«

Že smo pri vodi, ki smo jo na začetku omenili. Ker je ležala Žedrmanova domačija višje od vaškega korita, so morali vodo vedno nositi k hiši. Tudi za živino. Da je bilo dovolj vode, so jo nosili tudi ponoči. In kadar je voda zmrznila, jo je bilo treba hoditi iskat k hidrantu.

Na delo na kmetiji se je Jozi Perdacher navajal od otroških nog. Ko je bil star nekako več kot šest let, je oče moral za dlje časa v bolnišnico. Zdaj je bilo na njem in na mami, da sta vse postorila na kmetiji. »Vse je bilo treba delati z roko.« In ker je bil najstarejši, je potem kmetijo tudi prevzel. Eno zimo je obiskoval tudi kmetijsko šolo v Tinjah.

Prav tako je bila njegova pot pomagati župniku v cerkvi v Škofičah, tudi tako rekoč v zibel položena. Najprej je bil ministrant, njegov atej pa je pobiral ofer in »kadar atej niso mogli, sem delal to jaz in ko so umrli, sem bil star 29 let in prišel v finančni odbor in njegovo delo nadaljeval«. Dobro je poznal župnika Alojza Nadraga, ki je bil 58 let župnik v Škofičah, prav tako Martina Hotimitza. Spominja se župnika Gabruča. Bil je nedeljo za nedeljo v cerkvi in pomagal, redko je manjkal na kakem pogrebu. Velikokrat se je preoblačil. »Krompir smo pobirali. Vmes sem se preoblekel in šel na pogreb. Ko sem po pogrebu prišel domov, sem se preoblekel in pobiral krompir naprej.« Največkrat pa je prišel po pogrebu domov in šel še v hlev. Zanj je bilo vedno jasno: »Vse gre, če je volja.«

V hiši so v krušni peči desetletja dolgo pekli domači kruh. Pekla ga je njegova žena Marica. Samo ržena moka, voda in sol. Deset hlebov je bilo spečenih na mizi. Marica Perdacher je pričakovala škofovega šoferja Erwina Vaučeja. Ta je zbral hleb kruha in ga nesel kot darilo na eno od znamenitih Romanj treh dežel. To, da pečejo ržen kruh v domači krušni peči, to manjka, pravita Jozi in Marica Perdacher. »Včasih se kaj spremeni.« Spremenilo se je tudi v cerkvi v Škofičah. Utihnil je zbor, nekaj časa je obmolknila tudi slovenska beseda, pa se je vrnila: kot pozdrav, očenaš in blagoslov na koncu maše. Kar se ni spremenilo, je molitev pri jedi in rožni venec »tudi sedaj«. Tudi, da je Jozi Perdacher vedno rad delal in se veselil, če je bila žetev spravljena.

Pa še nekaj se ni spremenilo: njegova skrb za ljudi doma in po svetu, ki jim ne gre tako dobro. To je bilo takrat tako, ko je še bil otrok in to je tudi danes še tako. »Čeprav sami nismo kaj imeli, je kljub temu za najrevnejše še kaj ostalo.« Spominja se, kako so berači prihajali na njihov dom in kako so včasih spali tudi v hlevu.

Na steni izbe so slike s praznovanja zlate poroke. Ta je bila lani. »Ko sem se poročil z Marico, nisem bil več najmlajši in tudi ona ne. Jaz sem bil 34, ona pa 27«. Kar je še izostalo, je praznovanje 85-letnice Jozija Perdacherja. Zaradi bolezni je bilo praznovanje preloženo. Za to mora biti čas, pravi gospod Perdacher. Želi si zdravja, skrbi ga, ker ni več slovenskih duhovnikov na Koroškem, njegovo največje veselje pa ima z osmimi vnuki. Na vprašanje, kaj bo naredil kot prvo, ko bo spet popolnoma zdrav, zanj odgovori žena Marica: »V hlev bo šel.«

Vincenc Gotthardt