Na spletni strani Katoliške akcije lahko preberemo:

Iniciativa Hlipovčnik

Katoliška akcija se je zapisala spodbujanju in utrjevanju kulture spominjanja ob primeru upora slovenskih rojakinj in rojakov na južnem Koroškem. Spomenik 42. selskim žrtvam nasilja nemškega nacionalnega socializma je oporoka današnjim rodovom, kako pomembno je aktivno prizadevanje slehernega človeka za ohranjevanje kulture miru.

To utrjevanje kulture spominjanja je srčna zadeva Pavla Zablatnika. Tako je tudi v četrtek zvečer v Škofijski hiši posebej poudaril, kako pomembno je, da se spominjamo ljudi, ki so v najtežjih časih 20. stoletja stali na okopih slovenstva južne Koroške, da s spominom na njih skušamo graditi prek njihovih grobov nove poti, brvi in mostove med nami. Enega teh mož, župnika Vinka Poljanca, je v svojem predavanju predstavila zgodovinarka Marija Wakounig.

Vinko Poljanec, rojen 26. marca 1876, pri Sv. Urbanu blizu Ptuja, po poreklu Prlek, je po končani srednji šoli v Celju, prišel v celovško semenišče, z željo, da bo ostal kot duhovnik med koroškimi Slovenci. Po novi maši je po krajših postajah kot kaplan prišel kot župnik v Škocjan in med svojimi farani ostal dobrih trideset let, do svoje nasilne smrti, 25. avgusta 1938, kot so zapisali v Koroškem Slovencu: »Utihnil je poslanec žive vere, ugasnil plamen koroških tal, umolknil neumorni narodni boritelj in buditelj. Umrl je mož, radodaren v prijateljstvu in razkošen v ljubezni.«

V oporoki, napisani v ječi, je med drugim zapisal: »Iskreno ljubim svojo očetnjavo, a ne sovražim nobenega drugega naroda. Izobraženost, bogastvo, moč, slava so pri različnih narodih različne, a vsi imajo srce, ki je pokorno poklicu človeškemu: Ljubi, sočustvuj in pomagaj!«

Vinko Poljanec je bil mož dejanj. Najprej kot duhovnik, pastir svoje farne črede.

Bil je politik, od leta 1921 do leta 1927 poslanec koroškega deželnega zbora.

Z velikimi črkami je zapisan kot kulturnik. V škocjanski fari je podpiral domače kulturno društvo.

Slovenski krščansko-socialni zvezi za Koroško, ki se je leta 1934 preimenovala v Slovensko prosvetno zvezo je predsedoval od leta 1932 do leta 1937. Leta 1933 je kot predsednik zveze vodil gostovanje združenih pevskih zborov v Sloveniji.

Metod Turnšek, njegov prleški rojak, je ob 25-letnici župnikovanja v Škocjanu zapisal: /…/ Našim bratom na Koroškem je bil skozi vsa leta voditelj v političnih, gospodarskih in prosvetnih zadevah. Svoj razum in svoje srce je brez zadrška podaril svojemu ljudstvu. Samo Bogu je znano in bo morda tudi ostalo, koliko je koral pretrpeti od svojih zagrizenih nasprotnikov, koliko je prestal v nemirnih in prevratnih dneh, ko je večkrat v smrtni nevarnosti tvegal svoje življenje in ni hotel zapustiti svojega ljudstva. /…/

Ob 70-letnici smrti Vinka Poljanca je Krščanska kulturna zveza, »naslednica« nekdanje Krščansko socialne zveze za Koroško, izdala knjigo Vinko Poljanec – Literarno publicistični zbornik. Janko Zerzer med drugim o njem pravi: Bil je vizionar. Vse svoje izvenpoklicne obveznosti je vršil z neomajno energijo in veliko strokovnostjo. V teku let je nastopil na najmanj 700 zborovanjih. Da so nacisti kar na začetku odstranili prav njega, ki je bil aktiven na tolikih področjih, pravzaprav ne preseneča. Zato je tudi po tolikih letih med koroškimi Slovenci spomin nanj tako živ.

Spomin nanj resnično ostaja. Domače, škocjansko društvo in Krščanska kulturna zveza se vedno znova skupno spominjata tragične smrti Vinka Poljanca, človeka, ki je, čeprav Prlek, bil ves naš, s srcem in dušo Korošec. Njegov spomin ostaja!

Marija Gruškovnjak