Če gre za delo, ga lahko vse vprašaš. O njegovih načrtih ne boš nič izvedel, kajti »o načrtih ne govorim rad, ko so uresničeni pa zelo rad,« pravi Hanzi Čertov. Seveda pa je tu prej še ena velika zapreka: kar nekaj prepričevanja je potrebnega, da spregovori kaj o sebi. Ne želi biti v ospredju, čas raje uporabi za delo. Vendar so vsaj štiri stvari, o katerih je treba spregovoriti in tudi trije jubileji so dober povod.

Sprva se ustavimo pri reklamnem podjetju Würcher Media, ki ga vodi Hanzi Čertov. Podjetje je staro 35 let, sam pa ga vodi že 20 let, to sta že dva jubileja. Sediva v Vetrinju v njegovi pisarni, na okenski polici stojita dva večja kaktusa. Prinesel ju je s seboj na to ustvarjalno delovno mesto. Še sam se čudi, da sta preživela, saj leta dolgo shajata skoraj brez vode. Še preden spregovori o podjetju, spomni na svoje vodilo, ki ga spremlja v življenju. To je stavek papeža Janeza XXIII. in se glasi: »Ne bom se bal veseliti vsega, kar je lepo.« In že sva sredi njegovega dela. »Če v firmi nastane lepa reč, tega se veselim. Prav tako se veselim, če je doma travnik lepo pokošen.« Za delo v reklamnem podjetju, v katero je pred 20 leti vstopil in ga nato prevzel, se je odločil zato, ker sta ga reklama in ustvarjalnost vedno zanimali. »Vedno sem želel na tem področju delati nekaj ustvarjalnega, lepega in zanimivega.« Pri delu, ko gre za besede in slike, ki naj nagovorijo ljudi, je zanj najbolj zanimivo tudi to, da je vsak dan nekaj čisto novega. »Vsak projekt je nov izziv. Ustvariš nekaj, kar še ni obstajalo. To ni kopiranje, nastaja novo in prihaja do izboljšav.« Voditi podjetje je velika odgovornost. »V reklamni branži nič ni v kamen vklesano, vse se spreminja in treba je najti vedno nove poti, ki omogočajo dobro prihodnost.« Največji kapital podjetja so dobre sodelavke in sodelavci, posebej pomembno je tudi znanje jezikov. Ponosen je, da ima v podjetju nastavljenih več kot polovico koroških Slovenk in Slovencev ter da se vsi zavedajo, kako pomembno je znanje tudi slovenskega jezika.

Druga stvar, o kateri je treba s Čertovom govoriti, je njegova prizemljenost doma na kmetiji. In tu smo pri tretjem jubileju, to je 30-letnica biološkega kmetovanja pri Hlipovčniku. Ta svet je drugačen od poklicnega. »Veseli me, da sem sredi narave, da imam mir, se lahko odpočijem od dela v podjetju in da lahko uživam proizvode, ker vem, da so naravno in brez kakšnih strupov pridelani«. In tudi na kmetiji, tako Hanzi Čertov, je tako, da moraš imeti ideje in biti kreativen. Vsak čas zahteva drugačne oprijeme. Stric je imel še različne živali. Ker je naša zemlja strma, smo se odločili za ovce kamerunke. Posebej ponosen je, da se je sin (ime), ki je študiral gozdarstvo in kmetijstvo, vrnil domov z novimi idejami. Ob ovcah ima sedaj kmetija težišče tudi na čebelarstvu, ker pa je tudi mnogo sadja, so se odločili tudi za pridelovanje kakovostnega žganja. Vsekakor tako v podjetju kot na kmetiji: »kreativnost ostaja«.

Tretja stvar, o kateri je treba govoriti, je kultura spominjanja. Kako je pri Hanziju Čertovu s skrbjo za spomin žrtev nacizma v Selah? Skupaj z Valentinom Omanom se podpisuje pod spominsko obeležje na spomin žrtev nacizma pred farnim domom. Pravi: »To spominjanje je zame pomembno, ker so bili navsezadnje tudi moji predniki in predniki na naši kmetiji direktno ali indirektno žrtve nacizma. Spomin na to, kar so doživeli, moramo ohraniti in skrbeti moramo za to, da se kaj takega nikdar več ne zgodi.« Skupaj s sinovi je začel Hanzi Čertov iskati sledove. Izkopali so ostanke bunkerja nedaleč od Hlipovčnikovega posestva in ga rekonstruirali. Ob tem so bili pomembni tudi pogovori z očetom, pričo časa. Skupaj s sošolcem Pavlom Zablatnikom sta ustanovila Iniciativo Hlipovčnik. Ponovno postavitvi bunkerja, ki ga sedaj že spet ni več, je bila pomembna, »ker je ob tem prišlo do nekaj diskusij, saj je bil ta bunker izhodišče zasliševanja Selanov in pozneje tudi obglavitve žrtev iz Sel in okolice«. Osebno je s to pobudo Hanzi Čertov natančneje spoznal, kaj so starši in predniki na kmetiji doživeli, saj je bila cela družina Gregorič z 2. svetovno vojno izbrisana.

Četrta stvar pa je stara že desetletja – to je njegovo umetniško ustvarjanje. To je slikanje, še močneje pa kiparjenje skulptur iz različnih vrst lesa. Kakšno počutje prinaša to ustvarjanje v njegovo življenje? »Če v delavnici delam z lesom, se lahko popolnoma umirim in se znebim vsakdanjih skrbi, če pa mi slučajno kaj uspe, se tega zelo veselim.« Še mi je dolžan odgovor na vprašanje: Zakaj riše in zakaj dela skulpture? »To delam zaradi tega, ker mi je to ena notranja nuja in pozitivna sila, pozitivni zagon, ki me v to delo vabi. To je moja nit skozi vse življenje. To je odkrivanje lepote.« Zna pa tudi odložiti dleto in brusni papir. »To je takrat, ko je les popolnoma gladek in nekako le predstavlja nekaj takega, kar sem si zamislil, čeprav je pri delu les dobil drugačno obliko. Zaenkrat pa je še tako, da dokončne oblike, ki jo v vsaki novi skulpturi iščem, še nisem našel.« Po kratkem molku: »Ne vem, če jo bom kdaj našel.«

Še eno vprašanje se je pojavilo: Kako gledate na deželo Koroško in slovensko narodno skupnost, če imate pred seboj kos lesa. Kako bi to izrazili z leseno skulpturo? Kaj bi taka skulptura povedala? Hanzi Čertov: »Primerjava z lesom je zelo dobra, kajti les, če ne paziš nanj in ga pustiš zunaj, zelo hitro lahko strohni in propade. Tako je tudi s slovensko narodno skupnostjo. Če ne bomo pazili nanjo, bo strohnela. Toda včasih najdem v naravi tako napol strohnel les, ki ima še veliko potenciala: iz njega je mogoče še mnogo dragocenega narediti. To priložnost imamo tudi mi v naši deželi.«