Christina Ošina je odraščala na kmetiji v Lepeni skupaj s starši, dvema bratoma in sestrama. »Doma nas je bilo pet otrok, tako da smo velika družina. Odkar se spominjam, že od čisto mladih nog, sem vedno pomagala doma na kmetiji, pač vedno, kadar je bilo potrebno«. Čeprav je Christina Ošina kot otrok in mladenka dvojezičnost v Železni Kapli doživljala kot zelo napeto situacijo, je zelo zavedna koroška Slovenka. »Hodila sem v ljudsko šolo v Lepeni in glavno šolo v Kapli. Kar se tiče dvojezičnosti, je bilo to v Kapli tedaj zelo težko, ker se niti nisi upal prav govoriti slovensko. Doma smo pa govorili samo slovensko. Čeprav sem odraščala v povsem nemškem okolju, sem se jezika naučila šele v šoli. Četudi smo doma govorili samo slovensko, mi učenje nemščine nikoli ni predstavljalo hujših problemov.« Po maturi na Višji šoli za gospodarske poklice v Št. Petru se je odločila, da bo namesto študija najprej začela delati. »Vedno sem si hotela vse sama financirati. Namesto da bi takoj šla študirat, sem se odločila, da hočem postati samostojna in zaslužiti malo denarja. Tako sem se zaposlila pri Rutarju v Dobrli vasi. Najprej sem si mislila, da bom ostala tam le tri leta. Nato sem pa imela stanovanje in avto in s tem tudi udobnost, da je za vse moje osnovne potrebe lepo poskrbljeno. V taki idealni situaciji je potem res težko vse pustiti za sabo in začeti študirat«. Šestnajst let je delala v pisarni, četudi jo je pravzaprav že od vsega začetka zanimala pedagogika in je bila prepričana, da jo bo pot vodila prav tja. »Vedno sem imela zelo veliko željo, da bi delala z otroki. Morda sem tukaj malo po mami, ker je tudi veliko sanjala o pedagogiki. Vedno je hotela poučevati v ljudski šoli, žal si pa te želje nikoli ni uresničila. Zdaj, ko sem postala teta in velikokrat skrbim za nečake, se je pri meni spet pojavila prvotna ideja. Pravzaprav je bil načrt, da se bom po tem, ko zaslužim zadosti denarja, vpisala na pedagoško visoko šolo in postala vzgojiteljica za vrtec ali ljudsko šolo. Lani sem si pa končno mislila, če ne zdaj, potem nikoli ne bom«.

In res, kjer je volja, je tudi pot. Lani aprila se je prijavila na tečaj v Tinjah za asistentke in asistente v vrtcih ali jaslih. »To je vse šlo tako hitro in sem res vesela, da je tako naneslo. Pri tečaju nas je samo devet in je zato zelo družinsko in domače. Mislim, da pri drugih organizacijah enostavno ne bi bilo takega ozračja, kot smo si ga ustvarili v Tinjah. Vsi se tako dobro razumemo in čas je tako hitro minil. Počuti se, kot da bi ravnokar šele začela s tečajem, marca nas pa čaka že zaključni izpit«. Prav tako je imela srečo, da je takoj dobila službo v Slomškovem domu, ki jo lahko opravlja poleg tečaja. »Na začetku sem menjala med jaslimi in vrtcem, zdaj sem pa ostala v jaslih in mi je zelo všeč. Pri tem delu je tako lepo videti, kako različni in odkriti so otroci. Ljudje me pogosto sprašujejo, če delo v jaslih ni naporno in moj odgovor je vedno enak: Ne. Tako vesela sem, da sem naredila ta korak, ker to je res čisto drugo življenje. Seveda so otroci tudi glasni, seveda se jokajo, ampak to spada zraven. Otrok ne more biti vedno dobre volje«. K temu, da so otroci čim pogosteje dobre volje, prispeva tudi Christina Ošina. »Najpomembnejše pri delu z otroki je, da se počutijo dobro in da vidim, kaj res potrebujejo. Predvsem pri čisto majhnih je pomembno, da se gleda na to«. Ker Christina Ošina kot otrok ni imela veliko možnosti, da bi se zunaj doma, v vrtcu in v šoli pogovarjala v slovenščini, se še toliko bolj trudi govoriti slovensko z otroki v jaslih. »V jaslih je zelo dobra kombinacija med dvema jezikoma. Veliko govorim tudi v narečju, ker vidim, da se otroci počutijo dobro, če slišijo tisti jezik, ki je domač in ga govorijo doma«.

Poleg dela v jaslih je Christina Ošina zelo rada na svežem zraku, da se lahko malo sprosti po včasih tudi napornem vsakdanu. »Zelo rada grem na sprehod ali na gore, sicer nisem ravno športna, ampak to res potrebujem. Po mojem je ta navada, da si vzamem čas za naravo, ostala iz otroštva. Zato skoraj vedno, ko pridem domov, najprej grem še na sprehod«.

Christina Ošina zdaj zaključuje izobrazbo kot asistentka in se veseli vseh izzivov, ki jo še čakajo v prihodnosti. Na splošno pa ne potrebuje veliko. Zelo skromno hodi skozi življenje in je hvaležna za vse, predvsem pa ceni vsak trenutek z družino. »Na prvem mestu je zame seveda zmeraj družina, s katero sem res tesno povezana. Vsak mogoč trenutek preživim z njo. Drugače pa ne potrebujem veliko, zame je pomembneje, da si lahko zadovoljen s tem, kar imaš«.