Hemma se je rodila na Štajerskem, a se je z družino, ko je bila stara eno leto, preselila na Koroško, v Dobrlo vas, od koder je njen oče. Z devetimi leti je doživela dogodek, ki je močno zaznamoval njeno življenje: »Mama je imela prometno nesrečo in od takrat naprej je v vozičku. To me je močno zaznamovalo. Po tem sem dolgo časa živela pri teti, saj je bila mama v bolnišnici, oče pa je moral delati«. Čeprav je bila situacija težka, so iz nje izšle tudi pozitivne stvari. »Moja mama je veliko časa preživela v bolnišnici in na rehabilitaciji. To je pa zelo močno okrepilo najino vez. To je skoraj smešno, ampak obe točno veva, kaj druga potrebuje«.

Hemmina mama je delala v Škocjanu, zato je Hemma tam obiskovala vrtec in ljudsko šolo. Šolanje je nadaljevala na Alpsko-jadranski gimnaziji v Velikovcu, kjer se je porodila njena ljubezen do potovanj. Pri petnajstih letih se je odpravila v Ameriko, kjer je preživela eno leto: »To leto v Ameriki me je zelo zaznamovalo. Bila sem še zelo mlada in morala sem se znajti popolnoma sama v čisto tuji državi. V enem letu sem si morala ustvariti skorajda popolnoma novo življenje«. Ta izkušnja je spodbudila njeno željo po raziskovanju sveta. »V Ameriki se je rodila moja želja po spoznavanju novih kultur. Kasneje sem šla kot varuška, au pair, še v Italijo in Avstralijo, kjer sem preživela dva meseca. Tudi v prostem času rada potujem, včasih sama, drugič s prijatelji, kar mi je zelo všeč, saj lahko na ta način izkušnje delim z drugimi«.

Po maturi v Velikovcu jo je pot najprej vodila na Dunaj, kjer je začela študirati elementarno pedagogiko. »Nisem bila čisto prepričana, ali bi rada postala učiteljica za ljudsko šolo ali gimnazijo. Zato sem najprej začela študij elementarne pedagogike in ga tudi zaključila. Po zaključenem študiju še vedno nisem točno vedela, če bi zares rada poučevala v ljudski šoli, tako da sem nato odšla v Gradec, kjer sem se usmerila na pedagoško smer teologije, psihologije in filozofije«. Študij že skoraj zaključuje in njen cilj je s septembrom začeti poučevati. »Rada bi poučevala na gimnaziji, saj uživam v delu tako z mlajšimi kot starejšimi. Za zdaj načrtujem, da začnem delati na Štajerskem, ne na Koroškem«.

Po vrnitvi iz Amerike je Hemma našla svojo pot do vere: »Vera v mojem otroštvu ni igrala velike vloge. Krščena sem bila in prejela sem prvo obhajilo, vendar vere doma nismo živeli tako intenzivno. Sama sem se odločila za birmo in takrat prvič zares stopila v stik s faro. Po vrnitvi iz Amerike sem začela veliko pomagati v fari v Dobrli vasi in sodelovati pri mladinskem delu. Hitro sem ugotovila, kako zelo uživam v delu z mladimi, še posebej v verskem kontekstu.« Tako se je vključila v farno življenje. Danes vodi mladinsko skupino v Dobrli vasi in to delo počne z velikim veseljem. »Skrbim predvsem za dvoletni birmanski pouk. Iz teh skupin se je razvila skupina mladih, ki tudi po birmi ostajajo povezani s faro. Zdaj tudi za to skupino organiziram različne aktivnosti, vključno s potovanji, na primer v Assisi«.

Delo z mladimi ji je dodatno osvetlilo pomen vere v njenem življenju. »Ugotovila sem, da vero najbolje živim v skupnosti. To je moj način verovanja. Zato želim mladim ponuditi prostor, kjer se lahko družijo v pozitivnem okolju«. Skozi faro je Hemma prišla tudi v stik s slovenščino. V ljudski šoli je obiskovala enojezični razred, vendar se je tedaj prvič srečala s slovenščino. Slovenščina pa je šele kasneje postala bolj prisotna, ko se je pridružila fari. »Vedno, ko me kdo vpraša, če znam slovensko, moram žal povedati, da se jezika nisem naučila. Znam pa moliti v slovenščini. Zaradi številnih dvojezičnih maš sem se sčasoma naučila moliti v slovenskem jeziku«.

Ko Hemma ni zaposlena s študijem mladinsko skupino ali drugimi obveznostmi, rada preživlja čas s prijatelji: »Čas, ki ga preživim s prijatelji, mi zelo veliko pomeni. To je zame skoraj način harmonije. Ker sem veliko na poti, med Gradcem in Koroško, še toliko bolj cenim te dobre odnose«. Hemma na življenje gleda zelo pozitivno. Na vprašanje, kaj si želi za prihodnost, ni dolgo premišljevala in je zelo hitro odgovorila: »Želim si, da bom vesela s tem, kar delam, in da bodo ljudje, ki me obkrožajo, v meni vzbujali občutek sreče«.

Brina Kušej