V Št. Vidu v Podjuni, tam, kjer sta hodili v cerkev, je bila uprizorjena predstava Molk v spomin na mater Terezijo (1884–1945) in njeno hči Terezijo Mičej (1922–1945). Tam blizu je gozd, kamor sta nosili hrano partizanom ... Bili sta obsojeni in umorjeni.

Režiserka Nika Sommeregger v svoji mladosti ni kaj slišala o dveh pogumnih ženskah, zato ker se o tem ni govorilo. Kot režiserka jima je želela dati mesto v dvojezični predstavi, v kateri sodeluje tudi nekaj koroških Slovenk. Lena Kolter igra na violino, Katharina Pajenk je v igralski zasedbi, Simona Krajger slika in Mija Krajger sodeluje pri režiji. V igri, ki je bila v Št. Vidu uprizorjena 14. in 15. septembra, so scene s poezijo Milke Hartman, mnogo je spominov, na primer na domače polje, ki ga je ljubila in vsakič, ko je šla po njem, je v roke vzela zemljo.

»Zunaj je tak lep dan in jaz bom morala umreti. Odšla bom v kraje, ki jih ne poznam.«

Citirajo odlomke iz poslovilnega pisma očetu. Obstaja upanje, da se srečamo v nebesih. Molk je pretresljiva in ganljiva predstava v glasbi in besedi: »Zunaj je tak lep dan in jaz bom morala umreti. Odšla bom v kraje, ki jih ne poznam.« mr