Gerhard Mischitz je pred kratkim praznoval svojo 50-letnico. Pastoralni asistent v Dobrli vasi je in je hvaležen za dvoje: za svojo družino z ženo in s tremi otroki in za poklicno okolje. »Imam občutek, da lahko delam na področju, ki mi daje smisel.« Takoj pa doda, da ne bi želel pogrešati dela pri komunikacijskem podjetju Ilab, kjer je doživel izredno prijetno delovno ozračje in je seveda tudi videl smisel, sploh ker ima analitično žilico in rad rešuje zapletene probleme. »A včasih postajajo nekatere druge stvari v življenju pomembnejše, spreminjajo se prioritete. Vera in odnos do Boga je bil že od nekdaj del mojega življenja in da danes lahko delam kot poklicni kristjan, je zame zelo osrečujoče.« – »Poklicni kristjan?« – »Poklicni kristjan zame ni kakšna psovka, temveč izziv.«

Kar je za Gerharda Mischitza pomembno, je družina, so odnosi s soljudmi in je odnos z Bogom. Vera je bila v njegovem življenju že vedno tema. Vedno ga je spremljala, tudi če je v ozadju računalnikov s pisanjem programov spreminjal marsikaj, kar se je potem videlo na ekranih. Včasih zadostuje majhen poseg in nastane velika sprememba. Kot desetletni otrok je dobil od staršev računalnik, s tem pa je bilo mogoče pisati tudi programe. »Ker me je to zanimalo, sem se to naučil.« Ker je pozneje spoznal, da sodi med njegove talente tudi tehnika, se je temu primerno želel izobraziti in je šel v Gradec študirat telematiko. Ko je opravljal civilno službo pri Katoliški mladini, je prišel v stik z glavnim urednikom Nedelje Hanzijem Tomažičem, s katerim sta reševala vprašanja interneta in programiranja. Nato ga je pot vodila h komunikacijskemu podjetju Ilab in tudi tam je bil že sredi dela za koroško Cerkev. Takrat je nastala domača stran katoliške Cerkve na Koroškem, programi v ozadju so delo Gerharda Mischitza.

A v svojem lastnem ozadju ali v notranjosti si je Gerhard Mischitz začel postavljati vprašanje po smislu. Komunikacijska panoga želi vse optimirati in ob tem je začel nekoliko izgubljati smisel. Leta 2019 je bilo posebno leto. »Veliko sem molil, da mi Bog pokaže, kaj naj storim. Čutil sem, da Bog želi, da spremenim smer. To je bilo povezano z močno izkušnjo Boga. Z besedami te izkušnje ne znam opisati. To je bila situacija in bilo mi je jasno: zdaj se moja pot nadaljuje nekje naprej.« Ker je leta 2020 prišla korona, je imel dovolj časa razmišljati o svoji novi življenjski poti, odločil se je in si rekel: »Zdaj bom to udejanjil«.

Odločitev je bila izredno težka, saj se je moral odpovedati obstoječim varnostim obstoječe službe, kar pa je za nekoga, ki ima družino, še posebej težko. Odpirala so se nova vrata. Tu je bil namig diakona Bernharda Wrienza, da bi postal pastoralni asistent. Potem sobotno leto. In podal se je na pot izobraževanja za pastoralnega asistenta. To službo sedaj opravlja od leta 2022, v fari pa sodeluje že od leta 2014.

V pisarni župnišča v Dobrli vasi še vprašanje. Če v računalniškem programu nekaj ni tako, kot je treba, je to mogoče spremeniti. Kako pa je to v Cerkvi, ki jo Gerhard Mischitz dobro pozna tudi od znotraj, kako je tu mogoče kaj spremeniti? Zadevi je mogoče težko primerjati, pravi Mischitz. »Poslušati moram na Boga, ki mi pokaže pot. Stvari v Cerkvi lahko spreminjam samo na področju, na katerega imam vpliv. Kjer ne morem kaj spremeniti, moram s ponižnostjo sprejeti, da so stvari pač take, kot so, da, tudi okrnele in mrtve strukture, ki ljudi ne zanjo zbližati z Bogom. Zato je treba zelo pazljivo gledati na stvari, ki uspevajo, v katerih vidim upanje. Tega pa je kar nekaj.« Mischitz je spoznal: »Samo pričevanje nagovori ljudi. Če lahko ljudem pripovedujem, kako doživljam Boga in kakšen je moj odnos do njega, potem mi ljudje tudi prisluhnejo.«

Na vprašanje, ali ima kako življenjsko vodilo, je odgovor zelo hiter in jasen: »Upanje nikoli ne umre.« V družini smo z božjo pomočjo prestali že toliko težavnih situacij, da je »tega veliko preveč, da bi bil pesimist«. Največja kriza je bila, ko je imela žena Sonja težko avtomobilsko nesrečo in je komaj preživela. »To je bil čas, ko smo zelo močno čutili, kako Bog gleda na nas.« V tem času je pomagala tudi molitev, ki je zvesta spremljevalka Gerharda Mischitza. »To je odnos do Boga. Boga sem doživel na višini oči in sem čutil, tu je še več. Še več upanja. Upanje nikdar ne umre.«

Gerharda Mischitza smo vprašali za dva njegova najljubša kraja. Kje je najljubši kraj v fari: »Molitveni prostor.« Najljubši kraj doma: »Kavč.« Pa še na eno vprašanje je odgovoril. Biti oče je? »To je izziv.« V kratkem še poseben, saj bodo njegovi trije otroci 8, 10 in 14 čez nekaj dni stari 9, 11 in 15.

Vincenc Gotthardt