Strniti bogato življenje osebnosti v vsej mogoči kratkosti na spominsko ploščo je posebna umetnost. Pavlu Zablatniku, odgovornemu pri Katoliški akciji za kulturo spominjanja, je po več mesecih piljenja uspelo strniti življenje Angele Piskernik v obeh deželnih jezikih. Takole je strnil bogato zgodbo stoletja na spominsko ploščo, ki bo odkrita pri uršulinkah v Celovcu:

»DR. ANGELA PISKERNIK (*27. 8. 1886 Lobnig, Železna Kapla – Bela † 23. 12. 1967 Ljubljana). Dijakinja in učiteljica pri uršulinkah v Celovcu. 1914 promocija na Dunaju kot prva koroška Slovenka. Priznana botaničarka in varuhinja narave v Ljubljani. Predsednica Krščanske ženske zveze. Preživela koncentracijsko taborišče Ravensbrück. Začetnica zamisli čezmejnih narodnih parkov v alpsko-jadranskem prostoru.«

Pavel Zablatnik nam je v pogovoru povedal, kakšna je bila pot do odkritja tega spominskega obeležja koroški Slovenki, kdo vse je sodeloval pri tej pobudi in kako je bila Angela Piskernik povezana s takratnimi cerkvenimi strukturami.

Pri Katoliški akciji posvečate mnogo truda tudi kulturi spominjanja. V zadnjih mesecih je bila na tem področju pri vašem delu stopila v ospredju Angela Piskernik, ki bo v Celovcu na samostanu uršulink dobila spominsko ploščo. Lahko na kratko poveste, kako dolga in vijugasta je bila pot do umestitve te plošče?

Pavel Zablatnik: Katoliška akcija je močneje stopila v kulturo spominjanja v sodelovanju z Iniciativo Hlipovčnik, ki jo vodi Hanzi Čertov, in postavlja v središče svojega delovanja žrtve nacizma v Selah. Takrat smo povabili k sodelovanju poleg domačinov v Selah tudi zgodovinarko Brigitte Entner in Petra Gstettnerja, ki je na področju kulture spominjanja omogočil spomin na žrtve nacizma v izpostavi koncentracijskega taborišča Mauthausen na avstrijski strani Ljubelja. V tem krogu me je pred dvema letoma nagovoril Peter Gstettner in omenil rojakinjo iz Železna Kaple Angelo Piskernik in podčrtal, da bi si zaslužila v Celovcu spominsko obeležje.

To je bila pravzaprav prva spodbuda za razmišljanje o tem. Kar kmalu se je pokazala priložnost znotraj Cerkve, pripraviti Angeli Piskernik spominsko obeležje. Naleteli smo na odprta ušesa škofa Jožeta Marketza in tudi vodstva samostana pri uršulinkah v Celovcu. Tam se je poleg pisateljice Ingeborg Bachmann šolala tudi Angela Piskernik in se tja vrnila tudi kot učiteljica. Z Jožetom Kopeinigom sva se kratkomalo najavila na obisk pri takratni predstojnici s. Zorici Blagotinšek, ki je bila takoj za ta projekt in takoj smo začeli z uresničevanjem. In če danes, ko smo tik pred izrednim dogodkom odkritja spominske plošče Angeli Piskernik, pogledamo na prehojeno pot, potem je to zelo srečen trenutek za deželo Koroško in za glavno mesto v Celovcu, seveda pa tudi za Cerkev. Angela Piskernik, slavna rojakinja iz Železne Kaple, prva promovirana koroška Slovenka se je morala po plebiscitu preseliti v Ljubljano. To pa zato, ker se je na plebiscitu zavzemala za priključitev k Jugoslaviji in je svojo zelo uspešno pot nadaljevala Ljubljani. Zdaj se tako rekoč s tem dvojezičnim spominskim obeležjem na uršulinskem samostanu vrača na Koroško v Celovec.

Zakaj je pomembno da Angela Piskernik dobi v Celovcu spominsko ploščo v obeh deželnih jezikih?

Pavel Zablatnik: Ker je Korošica in je tukaj rojena in se je vse svoje življenje posvetila znanosti. Bila je vodilna botaničarka in varuhinja narave, pa tudi angažirana predvsem v ženskem gibanju. Bila je tudi verna ženska, bila je predsednica Krščanske ženske zveze. Bila je dobro poznana s takratnim škofom Pogačnikom, ki je vodil tudi njene pogrebne obrede 1967 na Žalah. Bila je zelo priznana, obče prisotna, zelo odprta, angažirana in napredna ženska.

Kaj ima Angela Piskernik opraviti s cerkvenimi strukturami?

Pavel Zablatnik: Angela Piskernik je bila katoličanka, ki je svojo pot konsekventno hodila, se šolala pri uršulinkah v Celovcu in tam tudi poučevala slovenščino in violino in potem nadaljeval pot prek Gradca na Dunaj in tam doštudirala. Kot zavzeta koroška rojakinja se je po razsulu monarhije zavzemala za napredno demokratično družbo v Avstriji, vendar ji je bilo zabranjeno, ker se je pri demokratični odločitvi na plebiscitu odločila, kakor se je pozneje izkazalo, za napačno stran in je potem demokratična Avstrija in Koroška nista omogočili nadaljevati svoje slavne poti doma.

Ste v zvezi z odkritjem spominske plošče sodelovali tudi z mestom Celovec?

Pavel Zablatnik: Vemo, da je stranka zelenih v celovškem mestnem svetu dvakrat poskušala poimenovati po Angeli Piskernik kako cesto in dvakrat ni bila uspešna. To pa na osnovi izvedenskega mnenja Deželnega arhiva, ki je objektivno priznal in ugotovil vse njene zasluge, a je v sklepnem odstavku navedel, da se je Angela Piskernik pri plebiscitu zavzemala za jugoslovansko stran in zaradi tega v Celovcu ne more biti po njej poimenovane kake ceste.

Kako vam gre sedaj, ko veste, da bo kljub temu dobila Angela Piskernik svoje spominsko obeležje?

Pavel Zablatnik: Navdaja me izredno zadovoljstvo. Tudi vsi v okviru Iniciative Hlipovčnik in Katoliške akcije, pa vse tja do krškega škofa in uršulink se veselimo odkritja spominske plošče. Odkritje spominske plošče je srečni trenutek spomina na izredno žensko, je pa tudi spet nov kamenček na naši poti, na kateri skrbimo za kvalitetno kulturo spominjanja v naši deželi v naši škofiji.

Zala Maria Koschier: To je bila Angela Piskernik

V 20. stoletju so na univerzah prevladovali moški in kot ženska si je bilo težko pridobiti spoštovanje za lastno delo. Toda Angela Piskernik je bila na več področjih pred svojim časom in je bila ena prvih koroških Slovenk, ki je študirala na Dunaju in tam tudi doktorirala.

Kljub težavam in marsikateri diskriminaciji je bila uspešna naravoslovka, učiteljica in varuhinja narave. Bila je tudi narodna delavka tako pri plebiscitu leta 1920 na Koroškem kakor tudi v Sloveniji. Kljub njenim dosežkom in prispevkom ni bila veliko omenjena in šele v 21. stoletju so začeli priznavati njeno delo. Toda zdaj, to leto, gremo pomemben korak naprej v pozitivno prihodnost in končno spoštujemo njeno delo tudi v Avstriji ter pokažemo z novo spominsko ploščo v glavnem mestu Celovcu naše spoštovanje in občudovanje.

V trenutku, ko sem izvedela, da bo spominska plošča, ki pokaže, da njeno delo cenimo in se je še vedno spominjamo, odkrita v Celovcu, sem bila zelo vesela in ponosna. Sama se zanimam za pravice žensk in si tudi prizadevam za varstvo okolja, zato sem čutila povezavo med seboj in njo. Želela sem izvedeti več o njenem delu in zakaj je v Avstriji le redkokdaj omenjena. Včasih sem se med raziskovanjem literature tudi nasmejala, saj so bile opisane tudi smešne situacije. Na koncu sem si mislila, da bi se dobro razumeli, če bi živela v istem času kot ona.

O Angeli Piskernik

Angela Piskernik je bila koroška botaničarka in je bila prva slovenska ženska, ki je študirala na univerzi. V svojem življenju se je predvsem zavzemala za varstvo narave in leta 1920 se je tudi močno angažirala pri plebiscitu. Večino svojega življenja je živela v Ljubljani, kjer je od leta 1916 do 1926 delala v deželnem muzeju. Po tem je postala profesorica v srednjih šolah, kjer je poučevala naravoslovje. V času druge svetovne vojne je bila aretirana in odpeljana v koncentracijsko taborišče Ravensbrück. Po letu 1945 je spet delala v muzeju, objavila več botaniških del in se zavzemala za narodni park Triglav v Sloveniji ter zahtevala mednarodni naravni park skupaj z Avstrijo.

Velja za eno prvih slovenskih doktoric naravoslovja oziroma prvih slovenskih doktoric znanosti. Tega sicer ni možno natančno dokazati, ker se je v teku let izgubilo veliko dokumentov. Na vprašanje, kaj je njej pomenilo biti prva Slovenka z doktorskim naslovom, pa je odgovorila: »Zelo veliko. Ali veste, kako so se ljudje čudili. Rekli so: kmečko dekle, poglejte jo, kako je sploh prišla do tega. Sicer pa: zanesljivo vem, da sem bila prva Slovenka s tem naslovom na področju naravoslovja.«

Po plebiscitu je bila aktivna pri različnih organizacijah. Leta 1923 je bila predsednica Slovenske krščanske ženske zveze in avgusta istega leta je celo vodila poseben kongres, na katerem je bil prisoten tudi škof Anton Bonaventura Jeglič. Po nekem času se je odločila, da bo odložila vlogo predsednice. Nova predsednica je postala Cilka Krekova. Toda Piskernikova niti ni prav omenjena na seznamu predsednic.

Angela Piskernik je zapisala nekatere podatke o svoji aretaciji in času v koncentracijskem taborišču v en zvezek. Na straneh 83 in 84 je napisala najpomembnejše dogodke od 14. novembra 1943 naprej. Tam tudi piše: »Lačne smo si pravile recepte in se nam je zdelo, da to pomaga proti lakoti.« Napisala je tudi, kako so se paznice norčevale iz njenega doktorskega naziva. Kako krute so bile razmere v taborišču, ki vplivajo tudi na mentalno stanje aretirancev, se vidi v odlomku, ki ga je napisala Angela: »Ne oropajo te samo premoženja, ne poberejo ti samo ure, nakita, prstanov, uhanov, ne slečejo te samo do golega že prvi dan ter te oblečejo v sivo in modro progaste kaznjenske cunje iz trde lesne volne. Ne vzamejo ti samo beležk, dokumentov in legitimacij. O ne, vzamejo ti prav vse, vzamejo ti tudi naslov in ime.« Sojetnica Katarina Miklav je pred svojo smrtjo dala Angeli pesmi, ki jih je pisala sama. Angela

Piskernik jih je shranila, nekatere je tudi objavila.

Vzeto iz predznanstvene naloge »Angela Piskernik – ekološko osveščena koroška Slovenka«. Zapisala Zala Maria Koschier

Spomin na Angelo Piskernik v javnem prostoru

• V Železni Kapli je bila leta 2015 odkrita spominska plošča
• V Ljubljani je bil leta 2018 po njej poimenovan park »Park Angele Piskernik«.
• Pri odprtju tega parka sta bila prisotna ljubljanski podžupan Janez Koželj in župan Železne Kaple Franz Jožef Smrtnik.
• V Celovcu pa bo od 28. oktobra dalje nanjo spominjala dvojezična spominska plošča na uršulinskem samostanu.

Zadišalo bo po rahli odjugi

Še vedno mi odmeva v glavi geslo moje babice, ko sem bil v 50-ih letih preteklega stoletja otrok: Več znaš, več veljaš!

Za dekle iz kapelških grap – Angela Piskernik se je rodila pred 135-imi leti pri Vurniku v Lobniku – je ta podeželski rek mogoče tudi veljal. Po učiteljišču pri uršulinkah v Celovcu je maturirala na graški gimnaziji in na dunajski univerzi uspešno opravila študij naravoslovja. Leta 1914 je bila kot PRVA Slovenka promovirana za doktorico.

Usodni streli v Sarajevu, ki so bili menetekel za razpad monarhije 1918, so bistveno vplivali tudi na njeno nadaljnjo službeno pot. Tedaj, ko sta bili Koroška in Krajnska še skupno pod habsburško krono, se je dve leti – do leta 1916 – zaman trudila na Koroškem za nastavitev v celovškem muzeju.

Leta 1916 pa je dobila v skupni državi službo v Kranjskem deželnem muzeju v Ljubljani. V leksikonih jo danes po pravici naglašajo kot vrhunsko »jugoslovansko-avstrijsko« naravopisnico, botaničarko in mednarodno priznano osebnost za varstvo in zaščito narave. Brez Angele Piskernik ne bi bilo Triglavskega narodnega parka, v 60-l’Éthiopie 20. stoletja je imela vizionarno idejo o čezmejnem naravnem parku Vzhodne Karavanke – Kamniške planine!

100 let zatem, ko je Angela Piskernik doktorirala na Dunaju so zeleni v celovškem mestnem parlamentu vložili zahtevo, da se imenuje kaka cesta po tej mednarodni znanstvenici, Korošici. Iz te moke ni bilo kruha, saj je tedanji ravnatelj deželnega arhiva v ekspertizi izjavil izrecno zoper tako željo, ker se je zavedna Slovenka, Korošica, za katero ni bilo službenega mesta v Celovcu, pred 99-imi leti, še v monarhiji odločila za sodelovanje s krogi, ki so si želeli združiti vse Slovence v načrtovani in po razsulu Avstro-Ogrske uresničeni slovanski državi.

100-letnico plebiscita smo odhajali. Jubilej, ki naj bi bil naperjen v prihodnost. Obeležje, ki ga bo končno dobila Angela Piskernik na stavbi uršulink v Celovcu, smatram za rahel piš odjuge, kot bi se začela poslavljati huda zima!

Horst Ogris