Z jezikom smo razpoznavni

Ko smo letos pripravljali mednarodni lutkovni festival Cikl Cakl, smo v priprave vključili tudi učenke in učence evropske šole Šmihel. Ob strokovnjakinji so otroci v delavnici izdelali lutke, ki so v času festivala krasile prireditveni prostor – farno dvorano v Šmihelu. Par tednov zatem sem prejela povabilo na ogled lutkovne igrice »skregane lutke«. In bila sem prijetno presenečena. Skupaj z učiteljem in razredno učiteljico so otroci spisali besedilo za zgodbo, akterji pa so bile njihove lutke, ki so jih izdelali v delavnici. V otroških rokah so lutke zaživele. Posebej izstopala pa je njihova odlična slovenska govorica. Kooperacija šola in slovensko društvo se je obrestovala. Otroci so se naučili lutkovnih spretnosti, se izkazali kot dobri igralci in dobri govorci slovenske besede. Dobro sodelovanje med društvi, šolami in vrtci je dobra baza za posredovanje slovenščine.

Kako in kje posredovati slovensko besedo, bo tudi v prihodnjem letu ključno vprašanje za nas koroške Slovence. Jezik nas dela razpoznavne. Bolj ko ga uporabljamo, tem bolj bo živel, se slišal in oblikoval našo identiteto. Odločilne so prve slovenske besede, ki jih otrok sliši in spoznava doma ob starših in starih starših. Enako pomembne za slovenski jezik so izobraževalne ustanove od jasli, preko vrtcev, ljudskih šol, gimnazije in tja do univerze. Vemo, da je taka pot izobraževanja nujno potrebna za nadaljnji obstoj slovenske besede na Koroškem. Treba je zastaviti vse moči, organizacijske, strokovne in finančne, da se razširi ponudba v jaslih, kjer je trenutno največja potreba, da bodo otroci že v prvih letih vsrkavali slovensko besedo in si jezik pridobili na igriv način.

Precejšen delež k učenju in oblikovanju slovenske besede pa doprinašajo slovenska kulturna društva. Vsa imajo v svojih pravilih zapisano vodilo: skrb za slovenski jezik. In to naročilo vestno izpolnjujejo. Društva pri svojem delovanju posvečajo veliko pozornost otroškemu in mladinskemu delu. Vsako poletje se udeleži do 15 gledaliških in lutkovnih skupin delavnice v Ankaranu. Kar pomeni, da se približno 150 otrok in mladincev – iz raznih društev – posveča gledališkemu ustvarjanju – najpomembnejši aspekt pa je učenje slovenskega jezika. S svojimi predstavami bogatijo mladi kulturo v domačem kraju. Za to delovanje so potrebni primerni prostori in veliko število kulturnikov, ki z vso srčno vnemo delajo z otroki in mladimi. Omogočajo jim osebnostni razvoj, kažejo lepoto kulturnega ustvarjanja in jim posredujejo ljubezen do slovenske besede.

»Bistvena osnova za gradnjo osebnosti je jezik,« je zapisal tržaški pisatelj Boris Pahor. Vse svoje življenje je posvetil slovenski besedi, ki je bila tako kruto preganjano v Trstu in njeni okolici. Žene in može Pahorjevega kova imamo tudi na Koroškem. Njihovo delovanje je kot svetilnik, ki neutrudno sveti in kaže pot za nove ideje, trkanje na neizpolnjene obljube, predvsem pa za samoumevno slovensko govorico.

Micka Opetnik

Dopustiti, da korenine zrastejo v drevesa

V preteklem letu smo v Selah praznovali 120-letnico društvenega kulturnega delovanja in ta lepi jubilej zaključili s slavnostno prireditvijo. V kratkem bo izšel tudi zbornik o društveni zgodovini. V njem je dokumentirana vsa bogata kulturna dejavnost, ki je skozi desetletja odločilno vplivala na družbeno življenje v Selah in s tem bistveno prispevala k temu, da se je ohranil pretežno slovenski pogovorni jezik v našem kraju. Pomembno vlogo pri tem so igrale močne osebnosti, od duhovnikov do kulturnikov s srcem in dušo, ki so znale posredovati duhovne vrednote, kot so vera in slovenski jezik. Zavestno so se tudi izobraževali in veliko brali, brali slovenske knjige.

Tako je bilo v preteklosti in nič manj pomembno je in bo v prihodnosti razgibano kulturno življenje za obstoj in razvoj slovenskega jezika in s tem slovenske narodne skupnosti. Od gledališke dejavnosti do petja in izobraževalnih ponudb pa tja do prijetnih družabnih srečanj – vse lahko pripomore k temu, da se sliši slovenska beseda, da se aktivno govori slovenska beseda.

A temelje morajo položiti starši, kajti društvo in vse druge ustanove le težko nadoknadijo to, kar v družini zamudijo. Najpomembnejše je prej ko slej posredovanje slovenskega jezika otroku od prvega dne naprej. Če mu na primer mama ali očka pojeta slovenske pesmi kot uspavanko. Če mu pripovedujeta pravljice v narečju. To trenutno tako blagodejno doživljam pri tretjem vnuku, ki se je pred kratkim rodil. Oče ga nagovarja v ziljskem, mama v selskem narečju, v vrtcu in šoli se bo naučil pa še knjižnega jezika, da bo lahko bral knjige in sodeloval v gledaliških predstavah, pel v zboru in se kulturno udejstvoval.

Zato si želim od politikov in narodnih voditeljev, da bodo poskrbeli za okoliščine, kjer bo uporaba slovenščine nekaj samoumevnega. Želim si vnetih kulturnih delavcev, zavzetih učiteljev in vzgojiteljev, ki bodo z zgledom in besedo oblikovali mladi rod ter mu posredovali veliko srčne kulture in približali lepoto slovenskega jezika. Želim si staršev, ki bi se zavedali svoje odgovornosti in otrokom omogočili poleg vseh športnih in drugih obšolskih dejavnosti tudi napredovanje v slovenskem jeziku.

Iskreno si želim, da bi se ozračje na Koroškem še naprej izboljševalo in bi si vsi prizadevali za to, da slovenščina ostane slišna med otroki v vrtcih, v šolah, v avtobusih in sploh v javnosti. Da bi se prebivalci dvojezičnega ozemlja zavedali svojih slovenskih korenin in jim dopustili, da poženejo in zrastejo v drevesa… Potem se nam ne bo več treba spraševati, kot sprašuje Boris Kopitar v pesmi »Bo moj vnuk še pel slovenske pesmi …?«.

Pavli Čertov

Pred 26-imi leti je hčerka Mihaela zmagala pri natečaju pisanja ob Tischlerjevi nagradi na temo: »Naši predniki, zgledi za danes«.

Dobro se spominjam tedanjega časa, imeli smo dve politični organizaciji, ki sta bili bolj ali manj sprti. Skupne poti ni bilo videti! Mihaelin zadnji stavek se je glasil: »Če se ne bo kaj spremenilo in boste delali tako naprej, bodo čez 50 let rekli: Koroški Slovenci, kdo so to? Ali bi si tega res želeli?«

Zdaj smo v letu 2023, polovica tega časa je že minila in kaj velikega se je v preteklih 26-ih letih ni spremenilo.

• Namesto da bi se zedinili in govorili s skupnim jezikom, smo dobili še tretjo organizacijo – zelo pametno!

• Rodila se je »Konsenzna skupina« – konsenz – slovensko: soglasje – skupno s Heimatdienstom – zame osebno je to popolnoma nerazumljivo!

• Leta 2011 smo dobili 164 dvojezičnih napisov v 24 občinah in večina je zaploskala. Ali smo res toliko manj vredni kot leta 1955? Po podpisu državne pogodbe, bi jih tedaj morali dobiti okoli 800!

• Prijav za dvojezični pouk je vedno več in zopet večina ploska! Ampak otroci ne znajo več slovenščine – in koliko maternega jezika se naučijo v štirih letih osnovne šole? Ali kasneje obiščejo Slovensko gimnazijo? Sami vprašaji.

• Vsi vemo, da slovenščina pojema, nazaduje, ponekod je skoraj ni več!

Ali smo si tega res želeli? Kaj nam kaže prihodnost? Veliko vprašanj – veliko želja!

Preživeti hočemo, slovenščina mora biti naša srčna zadeva in to povsod: v izobraževanju (jasli, vrtec, šola, varstvo, srednje šole, univerza), v kulturi – jezik, glasba, gib, gledališče), v Cerkvi in športu in politiki.

V prihodnosti bo izredno pomembno pedagoško izobraževanje in na tem področju se mora marsikaj spremeniti.

Kot ravnateljica sem bila vedno vesela, če so nemško govoreči starši s slovenskimi koreninami svoje otroke prijavili k dvojezičnemu pouku, da bi se le-ti naučili jezika, ki ga oni niso več znali. Nekateri so imeli svoje razloge, zakaj otrok niso naučili slovensko: lahko so to bili gospodarski razlogi ali socialni ali pa so bili pod pritiskom večinskega naroda. Tudi to moramo razumeti in biti odprti. Ponosni smo lahko na vse, kar se dogaja v našem kulturnem življenju: vedno več mladih vidimo na odrih, na prireditvah. Vendar ne smemo ostati v našem kotičku! Moramo se bolj odpreti, iti ven, pokazati sodržavljanom, kaj vse zmoremo in kako dragocen je ta naš slovenski jezik.

Pomembno vlogo je že od nekdaj igrala katoliška Cerkev. S podeželja slišimo, da je v cerkvah vedno manj ljudi. To me žalosti. Mislim, da je treba tudi kot duhovnik biti odprt do vsakega, da lahko skupno marsikaj uresničimo.

Tudi šport je lahko večjezičen, izkoristite to prednost, čeprav je včasih težko. Glede slovenskih izrazov pa: vsega se človek lahko nauči, če le hoče!

Politiki bi morali med svoje vrste prepustiti več mladih. Mladini je treba dati možnost sooblikovanja prihodnosti – to je politika v zadnjih letih nekoliko zamudila. Več skupnega dela in če gre za našo stvar, za naše skupno dobro: govorimo, delujmo, prosim, s skupnim jezikom, ne drug proti drugemu!

Če bi bili bolj enotni, bi bil tudi čas za kandidaturo Enotne liste pri deželnozborskih volitvah. To so pač želje polnega upanja, da se uresničijo.

Zame najpomembnejša dogodka v preteklem času sta bila: opravičilo državnega predsednika Van da Bellna pri koroških Slovencih in odprtje Koroškega deželnega muzeja po osemletnem prenavljanju!

Marica Hartmann