V Slovenjem Plajberku so se pred kratkim poslovili od Hanzija Quantschnika, p. d. Kovača, človeka in prijatelja, ki je vedno s polno energije, predanostjo in srcem aktivno sooblikoval, bogatil in zaznamoval utrip naše vasi in življenje njenih prebivalcev.

Rajnemu je na pogrebu v slovo spregovoril Christian Laußegger.

»Tvoje življenje je bilo polno dejavnosti, tako da lahko naslednje besede le deloma opisujejo in zajamejo, kdo si bil. Bil si človek aktivnega družbenega, kulturnega in verskega življenja – preprosto človek za vse.

Točno 50 let si bil član župnijskega sveta in v tem času opravljal številne funkcije. Kot predsednik župnijskega sveta, predsednik finančnega odbora, bralec beril in križevega pota, mežnar, molivec, grobar, pomočnik pri delu v cerkvi in okoli nje ter okoli farovža, kolednik ali šofer – ni bilo naloge, ki se je ne bi lotil.

Toda nisi bil vdan le župniji, bil si tudi opora vsem domačinom, ki so se vedno lahko zanesli nate in na tvojo besedo. Kot strasten dostavljalec piva si naše gostilne oskrboval z napitki, v najbolj zasedenih časih 80-ih in 90-ih letih celo ob svojih prostih nedeljah. Poleg tega si bil ustanovni član kluba »Stammkrügelrunde« in hranilnega društva »Sparverein beim Andy«, ki sta obstajala kar 33 let, ter glavni organizator tekmovanja »Faßdaubenrennen«, šnopsanja ter številnih drugih izletov in potovanj po Srednji Evropi.

Na kulturnem področju si bil gledališki igralec in strasten pevec, ki si s svojim jasnim in močnim prvim basom spremljal nešteto dogodkov znotraj in zunaj naše skupnosti. Še posebej se bomo spominjali tvojega sola v pesmi »Oj, te mlinar«. S svojim petjem si spremljal tudi številne domačine na njihovi zadnji poti – na poti, na kateri te danes spremljamo mi.

Zame si bil več kot samo sosed, bil si moj sopotnik. Ko sem bil še mladostnik, si mojega brata in mene vsak dan z avtom peljal v Celovec, da sva pravočasno prišla v službo oziroma šolo. Bil si zvest spremljevalec ne le na cestah, temveč tudi na moji življenjski poti. Midva, oba prva basa, sva bila vedno prva na pevskih vajah in pogosto tudi zadnja. Lahko bi naštel še veliko spominov, toda vem, da vsak od danes tukaj navzočih v srcu hrani lep trenutek s tabo.

S tvojo nenadno smrtjo izgubimo osebo, ki je zadnja desetletja vedno želela gojiti ljubezen do družbe in sočloveka. Tako si tudi svoje zadnje ure preživel med ljudmi: najprej pri sveti maši in nato pri »Foltu« – na krajih, kjer si se počutil doma. Zdelo se je, kot da si svojo pot izbral zavestno: od Božje hiše, kjer si črpal moč in upanje, do kraja druženja, kjer si življenje delil z drugimi. Zdaj si se dokončno vrnil domov – v Božje naročje. Vsi te bomo pogrešali: tvoja družina, Plajberžani, tvoja župnija, tvoji pevci, in tudi jaz, tvoj sosed in prijatelj.«

Pogreb za rajnega Kovačevega Hanzija je vodil domači župnik Jože Markowitz. Od njega pa se je poslovil tudi domači moški zbor, večer prej pa mu je v slovo zapel tudi domači ženski zbor.