Ines Oraže je mlada avtodidaktična umetnica, ki dela predvsem na umetniškem in kulturnem področju. Trenutno so njena dela razstavljena v Grošljevi galeriji na Prevaljah v Sloveniji. Na odprtju razstave, ki je potekalo v torek, 6. avgusta, je o njih spregovoril rektor Jože Kopeinig. Razstavo, ki bo odprta do 31. avgusta, je blagoslovil župnik Franc Brglez.

Ines Oraže je odraščala v okolju, ki je globoko zakoreninjen v kulturno in predvsem versko tradicijo. Njeno otroštvo je zaznamovala močna povezanost z naravo in globoko spoštovanje običajev njenih prednikov. Ti vplivi so ji že zgodaj pokazali, kako pomembno je poznati in ceniti korenine. Zanjo umetniško delovanje pomeni graditi most med notranjim in zunanjim svetom. Gre za proces preobrazbe in predelave vsakdanjega življenja, pri čemer čustva, misli in spomine preliva v obliko, kar ji omogoča, da lahko vse pusti za sabo. »Umetnost je zame proces samospoznavanja in izražanja, ki me vedno znova izziva ter mi pomaga bolje razumeti svet in sebe,« pravi.

Mlada umetnica ni obiskovala umetniške šole ali posebnih tečajev. Vsega se je naučila sama. Že kot majhna deklica se je zanimala za umetnost in slikarstvo. Takrat formalna izobrazba ni bila potrebna, pozneje pa je imela občutek, da v njeni okolici tudi ni zaželeno. Hotela je študirati nekaj, kar bi ji omogočalo varen poklic in reden dohodek, zato je opravila magistrski študij medijskih in komunikacijskih znanosti. Največji navdih za njen umetniški razvoj je narava – v smislu človeškega bivanja in zunanjega sveta z vsemi razsežnostmi. Narava predstavlja neskončno lepoto in moč, pa tudi določeno dramatiko, ki jo vedno znova očara. Ta navdih se odraža tudi v njenih delih, saj poskuša prikazati in reflektirati kompleksno razmerje med človekom in naravo.

Na Koroškem in v Sloveniji obstaja veliko običajev, ki jih zelo ceni, vendar o njih med slikanjem ne razmišlja aktivno in jih ne vključuje eksplicitno. Še posebej pri srcu so ji dela, ki so nastala iz globokih osebnih izkušenj, kot pravi sama: »Ta dela niso le izraz mojega umetniškega razvoja, temveč tudi pričevanja o mojem notranjem potovanju.« Predstavljajo trenutke, v katerih je začutila, da je odkrila pomembno resnico o sebi in svetu okoli sebe. Ker je na Prevaljah razstavila vsa svoja obstoječa dela, je njen atelje trenutno prazen, kar ni slabo. Praznina ustvarja motivacijo za nova dela. Naslednja razstava, ki jo bo imela skupaj z drugimi lokalnimi umetniki, bo skupinska razstava z naslovom Melanchothek – la deniere danse, ki bo tretjič potekala v »Fabrik« v Teholici od 27. do 29 septembra 2024.

Na vprašanje, za koga oz. kaj je najbolj hvaležna, Ines Oraže odgovarja, da je najbolj hvaležna v prvi vrsti sami sebi. Hvaležna je, da vztraja na svoji poti. Hvaležna je, da ne pusti več, da bi kdorkoli vplival nanjo ali ji vsiljeval nekaj, kar ne ustreza njenim prepričanjem. To notranjo moč si je težko prigarala in za to moč je sebi najbolj hvaležna. Zelo hvaležna je tudi svoji mami, ki ji je pokazala tradicijo, običaje in jo seveda naučila slovenščine, prav tako pa tudi svojemu partnerju Christianu, ki jo podpira in ji stoji ob strani. Ponosna koroška Slovenka pravi, da slovenski jezik za njo ni le sredstvo komunikacije, temveč je bistveni del njene identitete. Jezik jo povezuje s predniki in domovino ter ji omogoča prenašanje njihovih zgodb in modrosti. »Več znaš, več veljaš,« je pregovor, ki jo vedno spremlja v življenju in jo spominja na to, kako pomembna sta izobrazba in kulturna zavest. Vedno živi v harmoniji s koroško kulturo. Obogatitev se skriva v združenju kulturnih sfer in črpanju iz njih. Ta dvojna identiteta ji nudi edinstven pogled na svet in omogoča, da poveže različne poglede.

Eden od največjih izzivov, ki ga je imela mlada umetnica, je bil najti svojo pot, ne da bi se podrejala pričakovanjem drugih, in na tej poti tudi vztrajati. Ni vedno enostavno ostati zvest samemu sebi, medtem ko se človek sooča z zahtevami sveta. Prav ti izzivi pa so Ines Oraže vodili do umetnosti in ji pomagali, da je svoj umetniški glas razvila jasneje in samozavestneje. »Tukaj sem, da počnem tisto, kar me izpolnjuje in bogati na vseh ravneh,« pravi. Ta spoznanja so jo okrepila in jo vsak dan znova motivirajo.

Slikanje je njen sanjski poklic. Zelo ponosna je, da lahko z gotovostjo reče, da je našla svojo pot, ponosna pa je tudi na trenutke, ko je njena umetnost ljudi ganila in navdihnila. Velika radost jo napolni, ko prejme pozitivne odzive na svoja dela in ko vidi, kako umetnost ljudi nagovarja in jih spodbuja k razmišljanju. Ta potrditev jo motivira, da ostane ustvarjalna in vedno znova ustvarja pomenljiva dela. Njene največje sanje so postati uspešna in priznana umetnica ter ustvarjati dela, ki bodo preživela čas in navdihovala generacije ljudi. Resnično se želi uveljaviti v tem poklicu in zapustiti nekaj, kar ne pripoveduje le osebne zgodbe, ampak izpostavlja tudi univerzalne teme. Simpatična umetnica sporoča to, kar je zelo pomembno za vsakogar: »Živi svoje življenje po svojih lastnih predstavah – imaš le to eno na tej ravni zavedanja. To včasih vključuje tudi sprejemanje temnih plati življenja in njihovo vključitev kot del tvoje izkušnje.«

Laura Praster