»Se bo kdaj spreobrnil čas« in »med jeziki do dna« sta samo dva verza iz nove pesniške zbirke Rezke Kanzian z naslovom »Angst/Strah«. Pesniška zbirka bo izšla v okviru evropskega projekta »Spread The Karawanks« in je gotovo izreden dragulj v zbirki knjig tega projekta. Dvojezična pesniška zbirka Rezke Kanzian se zelo obzirno sprehaja med slovenskim in nemškim jezikom, med bralke in bralce nosi pesmi, ki so mehke v svojih besedah, a pogosto težke po pomenu. Vendar tudi to zmore pesnica, da z enim samim verzom obesi sporočilo kot fotografijo na zid. Preberite pogovor, v katerem tudi pove, kako je mogoče izgubiti vero v besedo.

»Piši, si rekel piši« – S temi besedami se začenja cikel pesmi, ki ima naslov »In memoriam Fabjan Hafner«. Pred izidom je nova pesniška zbirka, za vami pa nekaj literarnih odlikovanj. Kako vam gre s pisanjem?

Rezka Kanzian: Fabjan Hafner je bil moj prijatelj in me na svoj način tudi podpiral. Prevedel je nekaj mojih pesmi in mi rekel, da naj pišem in sem mu rekla: Ti, veš kaj, sedaj že trideset let živim v Gradcu in lovim slovenske besede. Ni odnehal in me spodbujal, da naj dam slovenskemu jeziku mesto v svojem literarnem ustvarjanju, čeprav vem, da mi slovenski jezik uhaja in izgubljam najlepše slovenske besede. Mene zanimajo stare slovenske besede in te tudi uporabljam v svojem slovenskem delu pesniške zbirke. Da, v slovenskem delu pesniške zbirke uporabljam stare slovenske besede, zato mi nekateri tudi pravijo, da je moj jezik zastarel in to je tudi moj namen.

Svoje življenje živite kot umetnica. Nastopate kot igralka, včasih se umaknete in med verzi se pojavijo zelo domači stavki: žrlin na hrbtu, sveže mleko in dober kruh. Kakšno je življenje med domačnostjo doma na vasi in umetnostjo v mestu?

Rezka Kanzian: Čim bolj se staram, tem bolj si želim miru, narave in življenja na podeželju. V bistvu sta dve duši v mojem telesu. Na eni strani moram poklicno živeti v mestu. Gledališče potrebuje publiko. Toda duša urbanosti je v preteklem času postala krhka in kmečka duša močnejša. Mestni svet, globalizacija in digitalizacija in vedno večja hitrost življenja v svetu nas uničujejo. Ne zmorem več te hitrosti in se zatekam v naravo, ker verjamem v naravo in v kozmos, nikakor pa ne v človeka.

Sveže mleko, dober kruh – to je zame drug svet. Ne maram teh modernih besed teh anglicizmov. Zdi se mi, da ima enostaven in star jezik veliko več mesa. Z modernim računalniškim jezikom nimam dobrega stika, to je jezik brez duše in srca. V besedah kot sveže mleko in dober kruh in podobnih besedah skrivam svojo dušo.

Pa še ostaniva pri enem verzu iz vaše nove pesniške zbirke. »Priznam, najraje bi zbežala, pa sem kakor živa sklala«. So trenutki, ko mora ustvarjalnost umolkniti, ko ni besed in ni več moči za gibanje na odru?

Rezka Kanzian: Da, takšni trenutki obstajajo. Imela sem raka na dojki in če te zasači kaj takega, potem se celotno življenje postavi na glavo. Strah te je in zaveš se, da si minljiv. V takem trenutku ohromiš in za to ni besed. V tem trenutku zaslutiš, kako je zate pomembno to majhno življenje, na drugi strani pa ti postane jasno, da si samo drobec v tem kozmosu. Počasi se besede vrnejo vendar nanje začneš gledati drugače. Začneš se boriti z besedami in šele počasi se vrneš iz miselnega tornada in pomenu besed ne verjameš več, ker v bistvu izgubiš vero v besede. V tem trenutku marsikaj ni več pomembno in tudi besede niso več pomembne.

Poznate, kakšen je občutek, držati lastno knjigo v rokah. Sedaj bo pri novi pesniški zbirki za naslovom »Strah/Angst« spet tako. Kakšen trenutek je to v vašem življenju? Je ta trenutek drugačen, kakršen je trenutek po končanem gledališkem nastopu?

Rezka Kanzian: To je velika razlika. Imeti v rokah lastno knjigo, je nekaj drugega kot predstava na odru. Knjiga je bliže duši in srcu. Gledališko vlogo igraš in se potem spet vrneš v vsakdanje življenje. Pesniške zbirke se veselim, na drugi strani pa me je strah, kakršen je tudi njen naslov. Nastajanje te pesniške zbirke je bil svojstven proces. Nastajala je v času moje terapije in štipendije za delo na tej knjigi me je rešila iz zagate umetniškega ustvarjanja in mi odvzela eksistenčni strah.

Je v pesniški zbirki vse, kar ste hoteli zapisati?

Rezka Kanzian: Imela sem v misli tudi verze, ki jih sploh nisem zapisala in so sedaj pozabljeni. Ob tej pesniški zbirki dvomim, ker kot umetnik vedno dvomiš in vedno starejši si in čim več si že ustvarjal tem bolj dvomiš v to, kar delaš. Če si mlad in vitalen sploh nimaš težav stopiti na oder ali kaj napisati in objaviti. Dvom prihaja šele s starostjo in tem bolj spoznaš, kje so tvoje meje in se tako rekoč bojiš iti v javnost s stvaritvami. Začneš izbirati, kaj bi dal v javnost. Potrebuješ več poguma, da greš v javnost. Pojavlja se dvom, ki je lahko učinkovit in ti pomaga izbrati najboljše, če je prehud, te lahko tudi uniči.

Kaj je trenutno za vas v življenju pomembno, kakšni so vaši načrti?

Rezka Kanzian: Spoznala sem, da ni dobro imeti prevelikih načrtov. Življenje dela po svoje. Ustvarjanje ostaja v središču mojega življenja, vendar se je način spremenil. Ne vem, če se želim se soočati z okoliščinami, ki spremljajo to moje umetniško življenje. Omenjam samo prošnje za subvencije. Lahko rečem samo to: umetnost ostaja način mojega življenja, ne vem pa, če bo ostala na profesionalni ravni.

Predstavitev pesniške zbirke Rezke Kanzian »Angst/Strah« v sredo, 18. 3., ob 18. uri v Mohorjevi knjigarni v Celovcu. Glasbena spremljava: Dieter Tschermernig (keyboard).

Pogovarjal se je Vincenc Gotthardt.