V razredu je živo. Ura je okrog 18. ure. V prvi klopi sta sedela Jozi Pasterk in Karla Haderlap. Brat in sestra. V preteklih letih sta opravila svojo domačo nalogo. Napisala sta celo več, kot sta morala. Karla celo knjige, Jozi pa nekaj velikoformatnih zvezkov v svojem rokopisu. Sredi novembra sta sedala spet v šoli v Lepeni, ki sta jo zapustila pred desetletji.

Willi Ošina je povedal, kako je prišlo do branja sestre in brata Karle Haderlap in Jozija Pasterka. Z Jozijem Pasterkom se je srečal v Pasaži v Železni Kapli. Tam se je v pogovoru spominjal preteklih časov, reklamiral je pesmi, potem je pristopila še Liza Pasterk in ni trajalo dolgo, je bilo odločeno: prišlo bo do branja Jozija In Karle v šoli v Lepeni. Razred je dovolj velik, da bo sprejel vse, ki bodo prišli.

Ob pultu se Willi Ošina najprej ne more načuditi, zakaj se skupina zrelih deklet, ki so ravno zapele pesem, imenuje »Deveti dan«. Odgovora ni. Toda najprej želi izvedeti od obeh za mizo: zakaj pišeta, kaj pišeta in malo kaj iz življenja. To bi bilo za začetek. Besedo preda Karli Haderlap in jo prosi, »da bi jo potem dala tudi Joziju«.

Na izredno prijetnem domačem večer je v središču beseda. Karla Haderlap pravi: »Pišem samo resnične stvari iz življenja, predvsem take, ki so se zgodile v Lepeni. Do sedaj sem si eno samo zgodbo izmislila. Pri Nedelji so me prosili in sem napisala.« Potem, ko je prebrala nekaj svojih pesmi, preda besedo bratu Joziju. Ta najprej ne govori o svojih zapiskih, ker ve, kaj se spodobi. »Lep pozdrav najprej velja dekletom,« pravi, preden prebere nekaj svojih spominov na staro lepensko šolo. Spomini na šolo so »lepi, pomešani s slabimi izkušnjami«. Spomini na vojni čas so in na poseben dan. »Prišel sem že skoraj do križa in je začelo pokati … Pokanje je prihajalo vedno bliže. Strah me je bilo. Bilo je oktobra 1943.« Vse natančno pripoveduje. Konča pa: »Po tistem dnevu je bil šele dve leti pozneje spet pouk«. Nato preda besedo Karli: »Daj še ti kaj od sebe.« Dobro ure je minilo, kot bi mignil. Dekleta so zapela pesem Katarine Miklau: »Pihljaj vetrič, vetrič mi hladan …« Bi še kaj hitela prebrati, je vprašanje iz publike. »Kolikor hočete,« je odgovor Karle Haderlap. Bere pesem o starosti. Očala, žavbice, berem, poslušam, pesmi pišem in slikam, da se sama sebi smejim … Nato pa nadaljuje Jozi Pasterk. Bere iz knjige »Tako smo živeli«, v središču je njegova sestra Karla. Bil je njen camar. Prebere kratko poglavje z naslovom »Hojset moje sestre Karle« in izvemo, kako je bilo, ko je bil »prvič in zadnjič camar«.

Jozi Pasterk in Karla Haderlap sta ta večer pokazala, koliko dodatnih besed je mogoče skriti za nekaj literarno dragocenih preprostih stavkov polno najrazličnejših slik.

Še zadnja pesem. Ura je 19.29. Aplavz. To je bil gotovo eden izmed izredno lepih literarno-glasbenih večerov v deželi.

Vincenc Gotthardt

Spomini na Grega in Zefo ali Kako so kure nudlče pojedle

Ko sem še hodil iz Remšenika v Lepeno v šolo, sem hodil tudi mimo tiste majhne lesene hišice, malo nad Kežarjevimi njivami, kjer sta stanovala Zefa in Grega Kuhar. Tam sem se vedno rad malo pomudil.

Živela sta v majhni leseni kajži, bila je podobna pravljični hišici. V njej so pod isto streho stanovale poleg Zefe in Grega še po tri ali dve kozi, pa kure in mačke. Koze in kure so sicer imele že svojo sobo, moral pa si iti skozi kuhinjo in če so bile duri od kozje in kurje sobe odprte, so koze in kure prišle tudi v kuhinjo. Muce pa so stanovale kar v kuhinji.

Če sta Zefa in Grega južinala, so jima muce kar pomagale jesti, tako da so se stegovale v sklede. Če je bilo kaj okusnega, mi je pravil moj prijatelj Kežarjev Štefi, se je en muc kar stegoval po skledi, ko je Grega iz sklede jedel, tako da mu je Grega rekel: »Malo počakaj, da se najprej jaz najem, potem boš pa ti naprej jedel«.

Tudi kure so smele skakati po mizi in Zefa se je enkrat malo hudovala in rekla: »Oh te putke, vse nudelče so mi pojedle iz župe«. To sem pa še jaz sam slišal, ko je to rekla in je bilo zame prav zabavno. V tisti župi so se kure, ko se jedle nudelče, še kljune oprale, ampak Zefa in Grega sta to župo kljub temu z užitkom popila, brez nudelčev.

Zvrnil se je tinte lonec, moje pa je povesti konec.

Jozi Pasterk