Njegov »umetniški življenjepis« je trenutno razstavljen v Kostanjevici na Krki. »Spontani ambient« je naslov razstave. Poet med koroškimi slikarji Rudi Benétik je razstavljenim slikam izbral naslove kot verze iz kake pesmi. Naj so tu omenjeni samo trije, preden opozorimo na razstavo v Pliberku, ki je prva od načrtovanih nadaljnjih šestih. »Nemoč mogočnih ima svojo zamudo«, »Rožnate gosenice metulja« in »Vesel dan smeti iz smetnjaka«. Najnovejša Benetikova dela so na ogled v Posojilnici v Pliberku. »Nočni trenutek« je naslov in prepih dveh kultur in jezikov je občuten. »Revnih materialom« je z barvo omogočil preživetje. Rudi Benétik je v zadnjih treh letih delal v več deželah. Tudi v Bosni in Hercegovini je bil in v Italiji. Domov se ni vrnil praznih rok. V Italiji je dokončal skulpturo za spomenik žrtvam nacizma v Globasnici, v Labotu pa je ob kolesarski stezi namestil 15 velikih od daleč vidnih sedel iz stekla. Pogovarjali smo se z umetnikom s tremi domovi – »en dom je doma v Podjuni, drugi je v Prekmurju s svojo veliko ravnino in tretji je v Italiji« – o tem, zakaj ustvarja in kdaj ni umetnik.

Kot da bi se v preteklih letih umaknili iz javnosti. Zdaj ste spet tu. Se je kaj spremenilo pri delu ali pri pogledu na svet?

Rudi Benétik: Bolj barvit sem postal. Tonaliteta raznih odtenkov se je spremenila. Nisem šel samo v pastelne tone, ampak tudi v zelo drzne odtenke modre, rdeče, pink in še kake. Tako trenutno doživljam. Rdeča barva nima kaj opraviti s kako vojno. To je moj notranji naboj v tem trenutku in tako gledam na vse okoli sebe. Nekateri pogrešajo moj rokopis v črnobelih odtenkih z zelo redko barve. Mene vedno vznemirjajo nove stvari in če se kaka reč že malo kot navada prištuli v mojo risbo, potem jo moram nekako spremeniti, da imam veselje, da jo dokončam, da je na koncu nekaj novega. Zelo drzne postajajo kombinacije in končni rezultati.

Imate veliko razstavo v Kostanjevici. Kakšne slika kažete tam, kaj je v središču?

Rudi Benétik: To je pregled mojega ustvarjalnega dela. Iz vsakega leta razstavljam največ dve sliki in tako rekonstruiram svojo umetniško pot. Razstava je zbirka, ki jo hranim v svoji hiši. Iz vsake serije slik sem si ohranil kakšen izvod. Tako ta umetniški življenjepis kažem drugim, da vidijo napredek ali pa karkoli že.

Doma na Koroškem razstavljate svojo umetnost v Posojilnici Pliberk. Kam ste tu osredotočili svoj pogled?

Rudi Benétik: To so nočni trenutki. Te slike sem delal res ponoči. Nobena slika ni nastala podnevi. Zvečer imam mir, ko me nihče ne moti po telefonu. Ta dela predstavljam v Posojilnici. Materiali pa so od pene, ki se je pri gradnji nekje izgubila, do naplavljenega lesa ob morju, karton, … . Pravzaprav vdahnem materialu, ki je na poti v odpad, z novo obliko in novo barvo življenje.

Kdaj se pojavi namig, da si rečete, iz tega pa lahko nastane kako umetniško delo?

Rudi Benétik: To je lahko čisto povsod. Sprehod, pri iskanju gob ali pa kak kamen na plaži. Stalno gledam na dno, ne v sonce, in vidim razne oblike, naplavine. Ena izmed teh naplavin je tudi razstavljena v Posojilnici. To so ti trenutki, to so notice dneva. Če nekaj najdem, nesem domov v atelje, nekaj dodam, popravim, malo predrugačim. Pravzaprav povsod, kamor pridem, kaj vidim. To so samo določene stvari, ki niso še končane, ki so nepomembne za večino ljudi, ko jih odvržejo ali gredo mimo njih. Nepomembne stvari moram zbuditi, da postanejo pomembne.

Kaj je tisto, kar vas žene, da ustvarjate?

Rudi Benétik: S svojim početjem hočem tudi komu pomagati. Najraje bi postal kirurg, ampak ker nisem mogel videti krvi in je tudi danes ne morem, je bila moja varianta, da drugače pomagam: s kako tiho umetniško akcijo, z dobro besedo ali kakorkoli drugače. Zdaj enemu kupujem drva, da ne zmrzne blizu Komlja. Tako lahko tudi kot umetnik pomagam. In prav ob pomaganju najdem tudi vedno spet nekaj za svojo umetnost. Nekaj vidim na mizi, nekaj me vznemiri, ker nikjer prej kaj takega še nisem videl in lahko uporabim pri svojem delu.

Da pa vzamem v roke papir, nesem kaj domov in rišem in oblikujem, to je zame kot dihanje. Umetnost je kot dihanje, kot droga, ki jo moram v pozitivnem smislu jemati vsak dan, in vsaka nove kreacija me navdihne za naslednje delo. Vsako reč, ki jo narišem, jo narišem z veseljem. Veselje imam podedovano od staršev, tudi pridnost in odprtost sta v tem veselju. In taka so tudi moja dela. Niso negativna, vse se nekje smeji.

Delate v svojem ateljeju. Kakšnega pomena je za vaše delo ta prostor?

Rudi Benetik: To je zelo intimen prostor, v katerem zelo nerad sprejemam ljudi. Tu čaka veliko stvari, ki niso dokončane in sem z njimi sredi dela. Ležijo kot na kirurški mizi, ki čakajo na naslednji poseg. Imam ogromno miz, ki imajo opraviti z bolnišnico, saj so vse na kolesih. Tako lahko spreminjam pozicijo. Lahko se obrnem proti soncu in se obrnem stran od sonca. V ateljeju delam v miru v izredni koncentraciji, brez radia v ozadju. Včasih je v par minutah kaj končano, včasih pa traja par dni. Kot pri kakšnem šahu, da pride prava poteza. Kdaj je kako delo končano, je relativno.

Kako vam gre, če slika zapusti vaš atelje in se poda v kakšno stanovanje ali dom? Je to poseben občutek?

Rudi Benétik: Vsako delo je spomin na trenutke, ko je delo nastajalo. Take trenutke sem si obdržal v hiši. Na svoja dela sem zelo navezan in imam tudi dober občutek, če vem, da so slike pri dobrih osebah in so jim tudi v veselje. Ne ustvarjam slik, da jih takoj prodam. Včasih trikrat vprašam, če koga slika zares zanima, da ni samo špekulativna zadeva in imeti moram občutek, da je temu, ki želi kupiti, slika tudi pri srcu.

Kako gledate na svet kot Rudi Benétik? Kdaj tudi nisi umetnik, če na primer opazujete čebele, metulje ali kuhate paradižnike?

Rudi Benétik: Kadar sem v ateljeju ali če kaj najdem, da kupim kak material ali stvari, ki jih preoblikujem, takrat sem umetnik. Sicer pa nisem. Jaz zelo rad delam na vrtu, verjetno se bom kdaj ukvarjal samo še z vrtom. Vrt je zame zdravnik. Letos sem začel kot prvi Podjunčan delati balzamični kis iz grozdja. Ker je bila lani slaba letina, sem naredil samo dva litra. Sam obrezujem drevesa, to je zame meditacija. Tam vidim metulje, tam vidim čebele, tja pridejo se usedejo na moje rokavice. Potrebujem kontakt z zemljo. Vsak dan, ko grem do ateljeja, prekoračim polovico vrta in gledam, kaj se je spremenilo od včeraj na danes. Vsaka majhna vejica, ki pade, je ena noviteta, ki je včeraj nisem videl. Vse je pred nogami, se mi zdi. Treba je pobrati v pravem trenutku in ovekovečiti, da ostane kot dokument. Moje oči so kot kamera, vsak dan jih prižgem kot kamero, ko grem zjutraj naložit drva in gledam razne detajle. Takrat nisem umetnik, ko grem na vrt in se napajam in gledam in občudujem. V mojem življenju je zelo pomembno to čudenje, da se lahko komu čudim, tudi lahko, da je kaj po domače čudno lepo, ne samo lepo, se pravi izredno lepo. To, da je kaj padlo na tla, ostalo tam in spremenilo obliko, vse to lahko vidim na svojem vrtu doma. Takrat nisem umetnik. Vem pa, da mi bo vse to kot umetniku prišlo prav.

Razstavi

Pliberk

Nočni trenutek, razstava del Rudija Benétika v Posojilnici Pliberk. Na ogled med poslovnim časom do 23. februarja 2024.

Kostanjevica

Spontani ambient. Razstava v galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki. Na. ogled še do 24. marca 2024.