Po desetletni uspešni karieri smučarskega skakalca se je navdušil za košarko. To, kar je sam prejel, se trudi dati naprej: veselje do športa in ljubezen do slovenščine. Hvaležen je za ljudi, ki ga spremljajo na življenjski poti. Zaveda se, kako pomembna je ekipa. Štefan Hribar naredi zelo veliko dobrega za mlade na Koroškem.

Na Obirskem, pri Poderšniku, je bila skakalnica in Štefanov oče je bil trener. Tako je odraščal s športom od petega leta naprej. Na Koroškem je bil dvakrat prvak. Obiskoval je Slovensko gimnazijo in bival v Mladinskem domu, prijatelji so igrali košarko in tako je tudi Štefan Hribar pri petnajstih prišel do tega športa, ki je postal njegova strast. Pri devetnajstih je že igral v prvi ligi. Iz individualnega je prišel v ekipni šport, »v ekipi moraš tudi na terenu delati skupaj, iskati moraš povezave, skupaj z leti razviješ zmagovalni duh,« pripoveduje Štefan Hribar. Poleg študija gospodarstva in matematike se je profesionalno ukvarjal s košarko, imel je tri treninge na dan. Ko je nehal igrati v prvi ligi, je delal kot vzgojitelj v Mladinskem domu, nato na banki, a kmalu se je vrnil k športu, ki ga je v Gradcu tudi študiral.

KOŠ Celovec so ustanovili leta 1997, »takrat sem bil še v nasprotnem klubu v prvi ligi,« se zasmeje Štefan Hribar, »leta 2001 smo ustanovili člansko ekipo za KOŠ.« Njegov cilj je bil, da naredi kaj dobrega za koroške Slovenke in Slovence, »da nekaj dam nazaj,« pripoveduje Štefan Hribar, zato se je vrnil na Koroško, čeprav je imel ponudbo, da bi ostal na Univerzi v Gradcu. Leta 2003 so z Marjanom Smidom in ekipo ustanovili Športno akademijo Krona. V ljudskih šolah so ponujali polišportne izobrazbe, veliko se je ukvarjal s tem. V KOŠ-u je prevzel ekipe, takrat še ni bilo trenerjev, veliko je delal sam. To je delal z veseljem, ker mu je bilo pri srcu. Denarja ni bilo veliko, a Štefan Hribar je bil že vedno entuziast. Ni bilo mogoče, da bi od košarke živel, poleg dela za KOŠ je prevzel poslovodstvo športne verige, nato je uspešno poskusil kot podjetnik, potem pa ga je pot pripeljala v šolo. Iz Dvojezične trgovske akademije ga je klicala ravnateljica Maja Amrusch-Hoja, saj so želeli narediti novo smer športni menedžment. Spoznal je, da tudi v šoli zelo rad dela z mladino. Podpira jih in jim posreduje svoje izkušnje, a tudi sam dobi od mladih veliko nazaj. To seveda šteje, kar rad delaš v življenju. Otroke in mlade želi naučiti, da se trudijo, »ne samo pri športu, ampak tudi za to, kar so – za svojo identiteto, da zasledujejo svoje cilje. Pri vsem tem je zame zelo pomembna slovenska beseda.« Tako so tudi v Športni akademiji Krona na Rebrci uvedli tedne, kjer povezujejo jezik in šport. Sedaj Štefan Hribar poučuje na Slovenski gimnaziji in na Dvojezični in trgovski akademiji. KOŠ je košarkarski šolski klub na ZG/ZRG za Slovence in Dvojezični ZTAK v Celovcu. Na Koroškem šteje med najuglednejše in najuspešnejše šolske klube. Delo z mladimi je na visoki kakovostni ravni, kar se vidi pri avstrijskem prvenstvu. Lani na primer so bili najmočnejši klub pri U14 v Avstriji, imeli so največ avstrijskih reprezentantov. To je neverjeten uspeh.

Okoli 200 mladih punc in fantov je aktivnih pri KOŠ-u, slovenščina je del KOŠ-a. Tudi nemško govoreči sodelujejo, soigralci jim prevajajo, če je potrebno. »Imamo tudi slovarček, ki ga je v projektu na univerzi naredila Ana Smrtnik-Einspieler,« je zadovoljen Štefan Hribar. V slovarčku je dvesto besed, osnova za vse, da lahko sledijo na treningih. Pri KOŠ-u se mladi naučijo tudi slovensko. Šport je povezan z emocijami, s tem, kar rad delaš, zato se tukaj lažje učijo, a treba je biti dosleden. Seveda se je treba ukvarjati tudi s starši. Zelo dobro sodelujejo s Slovensko športno zvezo. Štefan Hribar večkrat omeni, kako pomembna je ekipa. Pa ne samo tista na igrišču, tudi tista, ki skrbi za klub. Mihi Seher je predsednik KOŠ-a in ogromno naredi za klub. Omeni še kar nekaj imen. Štefan Hribar je športni direktor.

Pri košarki se mladi naučijo mnogo za življenje. Gibanje je zelo pomembno. »Tekmovanje je življenja. Tudi v življenju imaš neprestano neke tekme. Sam sem ambiciozen, rad tekmujem.« In pri tekmovanju ne zmagaš vedno. Tudi tega se učijo pri športu. »Kaj moramo sedaj narediti, da se spet dvignemo? To je tako pomembno, da mlade dvigneš, ko so žalostni, ko jokajo. To spada zraven. Potem jih je treba dvigniti. Treba je tudi priznati, če je nasprotnik močnejši in istočasno pogledati, kaj lahko popravimo. Treba je delati, trenirati,« pripoveduje Štefan Hribar. Tega je navajen že od majhnih nog, odraščal je na Obirskem, dnevno je prehodil sedem kilometrov do ljudske šole, tako se utrdiš, dobiš nekaj v sebe, »da ti nič ni težko. Veseliš se vseh izzivov, ki jih imaš.« Edinec je, a je odraščal v veliki družini skupaj s svojimi tetami, ki so mu kot sestre. Od strica je celo nekaj mesecev starejši. Odraščali so skupaj in še vedno imajo zelo lepo povezavo. V otroštvu je igral flavto in harmoniko.

Z ženo Dunjo imata tri otroke, živijo v Gluhem Lesu v Št. Primožu. Jona, Jaka in Jani so vsi košarkaši, vsi obiskujejo Slovensko gimnazijo, pri KOŠ-u so pri U12, U14 in U19. Šport primerja z jezikom. »Če imaš posebne talente ali nekaj dobro znaš, je zame škoda, če tega ne posreduješ,« razmišlja Štefan Hribar. »Če kot starš nekaj obvladaš, ima otrok veliko prednost, če mu to predaš naprej, ga pohvališ. Jezik ali hobije lahko pozitivno posreduješ naprej. Nisem pa jih silil k košarki. Dal sem jim možnost. Koši so postavljeni povsod. Ampak imamo tudi gole,« se nasmeji Štefan Hribar. Košarka je sedaj družinska strast in zelo hvaležen je ženi, da to podpira. Tudi kultura jim je zelo pomembna, zelo ceni slovenska kulturna društva, v kar nekaj jih je včlanjen. »Smo društveni narod,« pravi. Za Slovensko gimnazijo bi si zelo želel, da bi uspeli narediti športno-kulturni razred. Vesel je podjetništva na Trgovski akademiji, saj se mu zdi, da prav podjetništvo koroškim Slovenkam in Slovencem še manjka. Sicer je nekaj uspešnih podjetnic in podjetnikov, a potrebovali bi jih še več.

Štefan Hribar v teh dneh praznuje 50-letnico življenja. Pogledal bo nazaj na svoje življenje in praznoval bo v hvaležnosti. Družina in narava mu dajeta veliko moči. In še naprej si želi uživati v vsem, kar rad dela. V svojih željah lepo opisuje svojo pot. »Želim si, da smo dobri ljudje in poskušamo biti tukaj za druge.« Za slovenščino pa si želi odprtosti.

Mateja Rihter