Prejšnji teden je Tomi Partl st. obiral jabolka v domačem sadovnjaku, ta teden je v enem od evropskih glavnih mest na seji UEFE. Tako vsestranski je v svojem življenju, kljub sodniški službi mu nikoli ni bilo tuje delo na domači kmetiji, znajde se tako med najvišjimi predstavniki nogometa kot doma v cerkvenem zboru fare Sveče. To vsestranskost je podedoval tudi Tomi Partl ml., ljudskošolski ravnatelj v Bilčovsu, ki sedaj skupaj z ženo Rezko in sinom Petrom gos­podari na Oštinovi kmetiji na Mačah.

Lepa priložnost je, da sta tokrat v žarišču skupaj oče in sin. Tomi Partl st. je pred nedavnim prejel veliki zlati častni znak dežele Koroške, Tomi Partl ml. te dni praznuje svoj 50. rojstni dan.

Tomi Partl st. je bil od leta 2000 do leta 2008 predsednik koroške nogometne zveze, več ko 40 let je bil predsednik domačega Športnega društva Št. Janž, od leta 2006 predseduje nadzorni, etični in disciplinski komisiji UEFA, njen član pa je že od leta 1992. A z nogometom se je srečal razmeroma pozno. Z bratom in sestro je odraščal na Oštinovi kmetiji na Mačah. Veliko je pomagal očetu na kmetiji, tudi s traktorjem je začel že hitro voziti. Ljudsko šolo je obiskoval v Svečah, v 4. razredu ga je želel oče dati v Slovensko gimnazijo, župnik pa je želel, da bi šel na Plešivec, saj je bil ministrant. Res je šel na Plešivec in na tisti kraj ima lepe spomine, »do tistega časa nisem vedel, kaj je nogomet,« pripoveduje Tomi Partl st., »ko smo imeli trenutek prosto, smo že bili na igrišču in smo igrali nogomet.« Od 5. razreda naprej je bil sam pri slovenščini, zelo rad se spominja profesorja Schnabla.

Da je šel študirat v Gradec, je bil slučaj, »kot marsikdaj v življenju.« Imel je bratranca, ki je bil sodnik v Dobrli vasi in Velikovcu in jih je nekoč obiskal. Najprej je Tomi Partl st. želel študirati ekonomijo na Dunaju, a po pogovoru z bratrancem je bil tako navdušen, da je tudi sam želel postati sodnik. Ko je prišel v Gradec, je prvo leto stanoval skupaj z Zdravkom Inzkom. Partl je končal študij zelo hitro, že po štirih letih in pol. Drugi kolegi so šli vmes v tujino, sam pa je vedno hodil domov pomagat. Čeprav se mu je obetala univerzitetna kariera, saj je najprej delal na univerzi in je doktoriral iz prava, se je odločil drugače. Tudi ženo je spoznal pri nogometu, »oče od Dragi je bil predsednik Šport-nega kluba Št. Janž.« Z Dragi sta poročena 52 let, imata hčerko Natascho in sina Tomija. Tomi Partl st. rad odgovori na vprašanje o receptu za srečen zakon: »Pomembno je, da imaš nekaj skupnih interesov. Pomembno je tudi, da ima vsak lahko svoje interese, a da poznata družbo drug od drugega.« Ob tem pove svoj primer, ko je veliko na poti za UEFO in ker žena tam skoraj vse pozna, ji lahko pripoveduje zanimive zgodbe s srečanj.

Kot sodnik je deloval pravično in umirjeno, na svojo službo ima zelo lepe spomine. Znanje slovenščine mu je koristilo, prav tako znanje narečja. Sodniško delo je pričel na sodiščih Koče-Muta in Rožek, nato je deloval v Železni Kapli in v Borovljah. Ob zahtevni službi na sodišču in delu na domači kmetiji je bil 40 let predsednik farnega sveta župnije Sveče. Tudi funkcije na škofijski ravni mu niso tuje, na primer v Nemško-slovenskem koordinacijskem odboru in na cerkvenem sodišču.

Tomi Partl st. se ne ukvarja samo s športom, ampak tudi s kulturo. Skoraj pol tisočletja zgodovine je zbral v svoji knjigi »Na Mačah smo doma. Zgodovina macenskih hub in kajž«. Knjigo bi lahko napisal tudi o svojem življenju, saj tako zanimivo pripoveduje. Iz vsake zgodbe, ki jo pove, pa se opazi veliko spoštovanje do soljudi. Moč za življenje mu dajejo družina, vera, prijatelji in to, da živi na Mačah.

Lepo je, da so v družini tako povezani med seboj. Tomi Partl­ ml. oktobra praznuje svoj 50. rojstni dan. Najprej je mislil, da bo študiral kaj v povezavi z naravo, gozdarstvom ali kmetijstvom, potem pa je med počitnicami delal v kempih z otroki in opazil, da mu je to delo všeč, da rad dela z otroki in da je dobil veliko pozitivnega odziva, zato se je odločil za poklic ljudskošolskega učitelja. Ob tem mu ostane še čas za delo na domači kmetiji, v naravi, posebej v gozdu in na Mačinski planini. Vesel je, da kot ravnatelj ljudske šole Bilčovs lahko ob vodstvenih nalogah še poučuje, saj to rad dela. Ker je imel letos malo smole s svojim zdravjem, je zdravje prvo, kar si želi ob rojstnem dnevu. »Zelo sem zadovoljen s svojim življenjem, lepo mi je in srečni smo,« pripoveduje Tomi Partl- ml., ki je tudi občinski odbornik Volilne skupnosti v občini Bistrica v Rožu in pevec v Moškem pevskem zboru Andrej Permož. Tudi Tomi Partl st. je pevec, še vedno poje v cerkvenem zboru, včasih pa je pel tudi pri Moškem pevskem zboru Kočna. Med drugim so gostovali v Kanadi. Tako se krog sklene. Oče Tomija Partla st. je namreč sam kot mlad človek šel leta 1929 v času gospodarske krize v Kanado, kjer je živel in delal pet let.

Oštinovo staro kmečko hišo, v listinah je omenjena že leta 1616, je Tomi Partl ml. ob pomoči vse družine ohranil in obnovil v stari obliki. Zelo je lepa. A Tomi Partl ml. dobro ve, da hiša še ni takoj dom, to je samo stavba, če ni v njej življenja, zato je hvaležen, da imata z ženo Rezko sina Petra, Rezka pa ima tudi že vnuka, ki jim lepša dneve. »Uživam v tem, če je življenje v hiši, če pride kdo na obisk,« razlaga in je vesel, da obiskov ne manjka.

Mateja Rihter