»Pozdravljeni na večer, ki nas bo popeljal v svet besed in misli, ki odpirajo srca.« – S temi besedami je pozdravila zbrane v Mohorjevi knjigarni sodelavka Iris Spitzer. Poseben pozdrav pa je veljal spletnemu influencerju (digitalna prižnica) in pisatelju Martinu Golobu, ki vse to, kar dela, dela z vsem srcem kot duhovnik. Kar na začetku je bilo odgovorjeno tudi na vprašanje, ali je duhovnik Martin Golob kaj znan na Koroškem: Mohorjeva knjigarna je bila ta večer nabito polna.

Srečanje z Martinom Golobom je moderirala Mateja Rihter. Doma je bilo šest otrok, vsi fantje, najstarejši je in je odraščal na kmetiji. Izbral si je tudi takšno gimnazijo, da je imel pouk samo dopoldne, tako da je vedno lahko prišel hitro domov in doma pomagal, saj dela ni zmanjkalo. Prišel pa je čas, ko je doma povedal, da se je odločil za duhovniški poklic. V teh tednih pa se pripravlja na prijetno in izredno redko nalogo: njegov najmlajši brat bo imel letos novo mašo in mu bo novomašni pridigar.

V družini doma so skupaj molili, skupaj delali in ustvarjali in starši »jih nikdar niso silili ne k molitvi in ne k delu«. Odločitev, postati duhovnik, je morala dozoreti, kajti »zelo rad bi postal tudi kmet, vendar želel sem imeti ob sebi več ljudi«. Ob pogledu na odločitev, postati duhovnik, je povedal: »Če sem imel srečo v življenju, je to, da sem se odločil za poklic, ki me veseli in ga ljubim«. Če nastopa na velikih odrih ali na raznih medijskih kanalih, je zanj jasno, »da to delam kot duhovnik in ne samo kot Martin Golob«. Pomembna je zanj molitev, »kajti brez molitve postaneš obrtnik«. O njej pa tudi pravi: »Molitev je potapljanje v velik veder milosti.« Priznal je: »Moliti je težje kot delati. Med molitvijo večkrat razmišljam o delu. Med delom manjkrat o molitvi.«

Svoje delo vidi Martin Golob v srečanju z ljudmi, ker je zanj najbolj pomemben odnos. Moderatorka Mateja Rihter je opozorila, da mu je težko, če mu kdo reče, da se ga ni upal nagovoriti ali poklicati, da ga ne bi motil. Zanj je popolnoma jasno: »Bistveno je, da sem ljudem na voljo, to pa tudi zaradi tega, ker sem duhovnik. Včasih bi že rad imel uradne ure, ampak vem, da nisem uradnik. Biti moram tu za ljudi, če me potrebujejo.« Pomembno je imeti čas za ljudi. Sicer se zaveda, da pisarniško delo največkrat malo trpi, a s humorjem tudi to težavo reši, saj, »če kdo čaka, mu pa pomagam krepiti potrpežljivost«. Duhovniški poklic je zanj privilegiran poklic, »ker ljudje nas spoštujejo in nas duhovnike zelo potrebujejo. Mene gane, ker po naših rokah pride Bog na oltar. Ljudje ne pridejo k maši zaradi duhovnika, ampak ker po njih pride na oltar nekaj večjega. Ljudem prinašamo tolažbo in smo jim ob raznih trenutkih zelo, zelo blizu. Tolažimo jih pri pogrebih, z njimi smo veseli pri porokah, z njimi srečni ob krstu. Nam duhovnikom so mnogo vrata odprta, ki drugim niso. To so lepe osrečujoče izkušnje, predvsem pa velika odgovornost.«

Če je kdo tako znan, kako lahko ostane prizemljen? Martin Golob pravi: »Moja skrb so moje tri župnije. Nimam časa se ukvarjati s tem, kako sem znan. Delam samo svoje delo kot duhovnik. In grem naprej. Slava je minljiva. Nanjo se ni mogoče zanesti. Držim se svojega poslanstva in tudi ljudje ti pokažejo, da si ranljiv in nepopoln.«

Na spletu je veliko podkastov, ki so jih z duhovnikom Martinom Golobom posneli ljudje, ki sami povedo, da niso verni. Postavljajo zelo iskrena in spoštljiva vprašanja o Bogu, veri in Cerkvi. Kaka naj bi bila Cerkev, da bi jo ljudje zaznali bolj v pozitivni luči? »Cerkev je božje ljudstvo, ki potuje k večnosti, k Bogu. Na tej poti je nujno, da se podpiramo. Na tej poti ne moreš hoditi sam. Sredi med nami je Kristus, so zakramenti, ki so moč in pomoč. To je Cerkev. Cerkev, to je neka ponižnost. Moja drža do ljudi mora biti taka, da se mi ljudje upajo približati. Če to dosežem je to poseben dar. Ponižnost je, da se znaš kot urejen gospod skloniti k otroku, ga pokrižati in se z njim pogovoriti. Ponižnost je iskanje tega, kar imava skupnega, da se lahko srečava. Potem lahko komu kaj dam in lahko skupaj greva naprej. Cerkev, to je srečanje z ljudmi na glede na to, kaj so … Pa tudi cerkvena govorica je včasih težka – najti je treba prave besede.«

Ne, uradnik ni, pravi Martin Golob, a en dan v tednu ima prosto, »zato sem tu v Celovcu«. Koroško je pred nekaj leti spoznal, ko ga je vodila po njej Ivanka Kronawetter. Tudi Gospo Sveto je spoznal in veliko ljubezen ljudi do slovenskih korenin. Pred srečanjem v Mohorjevi knjigarni je bil še pri Gospe Sveti, da je tam molil. Med zbrane pa je dal tudi misel o oznanjevanju božje besede: »Kako božja beseda deluje, tega nikdar ne veš. To je kot seme, ki ga vržeš, pa ne veš, kaj bo iz njega zraslo. Bog daje rast.«