Njeno delo za narodno skupnost, za glasbo, slovenščino je izjemno in zelo povezovalno. Erika Wrolich, ki je te dni praznovala svoj 70. rojstni dan, dobro ve, kaj je življenje. Loški tamburaši, ki jih vodi že 48 let, so ji zelo dragoceni.

Odraščala je v Podnu pri Podnarju, na mlade dni ima »prelepe spomine. Lahko rečem, da sem imela najboljše starše in oba brata, topel dom, to je bila ena sama ljubezen. Niso nas razvajali, morali smo delati od malih nog na polju, v hlevu, na skednju ali v gostilni. Takrat je bilo čisto običajno, da so otroci pomagali,« pripoveduje Erika Wrolich. Spominja se, da so nekoč vsi šli obračat seno na travnik, sama pa je ostala v gostilni. Gostom je postregla, računati pa še ni znala, ker je bila še tako majhna. Potem so gostje sami računali pa še za napitnino so dodali, nikoli ni bilo kaj narobe. Mogočna Vrtača se dviga nad Podnarjem, kot da jih čuva in varuje pred vsem slabim.

Obiskovala je Slovensko gimnazijo, čeprav je bil to čas, »ko še ni bilo tako jasno, da morajo dekleta v gimnazijo. Brata sta oba že hodila v Slovensko gimnazijo in sta bila zelo za to, da bi šla tudi jaz.« Ker ni bilo možnosti prevoza domov, je bivala v Provincialni, spominja se, da je bila kar jezikava. Po maturi se je odločila za učiteljišče. Že v ljudski šoli je imela dobre učitelje, v gimnaziji pa so sploh imeli zelo dobre profesorje, »to je že zelo vplivalo na odločitev za učiteljski poklic.«

Prek nogometa je spoznala svojega moža Joška. »Oba moja brata sta igrala pri SAK-u in takrat so imeli prave fešte. Eno so imeli v Podnu, tam sem spoznala Joška.« Kar hitro sta spoznala, da sta prava drug za drugega. Potem so prihajali otroci, prvi trije Peter, Mirjam in Kristijan. Poročila se je h gostilni, ki je bila tedaj ena največjih gostiln v Ločah, dela je bilo še in še. Ko je bila že učiteljica, je bilo jasno, da med počitnicami obleče predpasnik in pomaga v gostilni. Zame je učiteljski poklic najlepši, »če bi se še enkrat lahko odločala, bi spet postala učiteljica.«

Zanimanje za kulturo je prinesla zraven iz Podna, kjer so imeli Plajberški kvartet, ki so ga sestavljali na žalost tako zgodaj umrli Mirko Laußegger, Erika Wrolich in njena brata Folti in Peter Waldhauser. Z glasovi so se odlično ujemali. Ko je prišla v Loče, je pogrešala petje. Družina je sicer pela pri cerkvenem zboru, Erika pa je želela še kaj več. Vedno znova je našla kakšne slike, da so bili v Ločah nekoč tamburaši, starejši ljudje so pripovedovali o tem. Tamburaški zbor profesorja Cigana je nanjo naredil velik vtis na Akademiji Slovenske gimnazije. Hanziju Gabrielu je povedala, da bi rada igrala na tamburice, povabil jo se na seminar s Hodišani in jo tam začel učiti dirigiranja. Joško je kot domačin poznal mlade, zbral jih je, na prve vaje jih je prišlo 17. To je bil začetek tamburaškega maratona, ki traja 48 let, začeli so leta 1977. Tamburaši iz Loč pod vodstvom Erike Wrolich so zelo priljubljeni po vsem Koroškem in še dlje, saj so tamburice nekaj enkratnega. Uspeva ji, da ima v skupini veliko mladih. »To je zvrst glasbe, ki je mila, a zna biti tudi poskočna. Hitro najde pot k srcu.« Pri družini Wrolich ima zelo pomembno mesto tudi šport, Joško je bil športnik skoz in skoz, Peter je v mladih letih pri tamburaših igral bas in velikokrat je bilo vprašanje, ali gre na tekmo ali na nastop. Navsezadnje se je Peter-Paco odločil za kolesarstvo in tam dosegal velike uspehe.

Veliki petek za vso družino je bil, ko je zbolel sin Kristijan in se pri rosnih 18-ih letih poslovil s tega sveta. »To je bil takšen prerez v naši družini, da merimo čas po tem, kar je bilo prej in kar je bilo potem,« z žalostjo pripoveduje Erika Wrolich. Toliko so prosili in toliko molili, da bi ozdravel, zaupali Bogu … Ko se je vse izničilo, je morala znova iskati vero. To je bil zanje velik petek. Veliko je jokala in imela prijateljico, ki jo je ta čas spremljala, velikokrat je prišla na pokopališče ponjo, skuhala čaj, je molčala ob njej. V družini so težko o tem govorili, ker jih je vse tako bolelo, vsak je zase nosil svoj križ. Zelo trpi z ženami v okolici in po svetu, ki so izgubile svoje otroke. Joško si je želel še enega otroka, Erika je takrat rekla: »To bo odločil Bog.« Razmišljala je, s kom bo otrok odraščal, saj ni bilo v bližini majhnih otrok. Pa se je vse uredilo, rodili sta se dvojčici Katarina in Barbara. To je vsej družini zelo pomagalo, saj se je vse vrtelo okoli njiju. Erika Wrolich doživlja otroke kot veliko bogastvo. Zelo se veseli svojih šestih vnukinj in vnukov. V družini so zelo povezani med seboj in se imajo radi.

Veliki teden in veliko noč bo Erika Wrolich preživljala kot običajno, z rituali doma in v cerkvi, s hvaležnostjo, s katero začne vsak svoj dan. Najbolj pa se veseli, da se bodo za veliko noč doma srečali vsi skupaj in si vzeli čas. Skupaj se bodo spomnili Joška, ki je nepričakovano umrl dve leti in pol nazaj. V svojem lepem domu ima Erika Wrolich mnogo fotografij v dragocenih okvirih, ki jo spominjajo na vse njene drage.