Avstrijski dan branja in Andersenov dan poudarjata pomen branja, pripovedovanja in ljubezni do knjig. Simona Rovšek, doma v Klopcah, s predanostjo bogati otroški svet zgodb kot »bralna babica«.

Simona Rovšek je upokojena vzgojiteljica, avtorica in ilustratorka in je rojena leta 1958. Po končani vzgojiteljski šoli je svoje prve izkušnje nabirala tako v Avstriji kot v Sloveniji. Po šestih letih v Št. Primožu je leta 1985 prevzela vodstvo zasebnega dvojezičnega vrtca v Škofičah, kjer je delovala 32 let in s svojo predanostjo pripomogla k ohranjanju slovenskega jezika med mladimi. Poleg pedagoškega dela je avtorica štirih publikacij, med katerimi izstopajo priročniki za predšolsko vzgojo Pojem, plešem, se igram (1996) in Z igro se učimo (1999). Njena pesmarica Pesmi potujejo prinaša dvojezične otroške pesmi, s katerimi je soustvarjala glasbeni most med jeziki in kulturami.

Danes nadaljuje svoje poslanstvo kot tako imenovana bralna babica, pri čemer otrokom ne le bere, ampak jim pomaga začutiti zgodbe: »Zame je delo in branje pred šolarji nekaj novega. Nisem vedela, ali je učenkam in učencem všeč moj način pripovedovanja. Navajena sem otrokom te razne zgodbice, pravljice in pesmice ponuditi tako, da jih doživijo z vsemi čuti: akustično, vizualno, glasbeni elementi so tudi vpleteni.«

Ker otroci zgodbe doživljajo na različne načine, se je odločila uporabljati kamišibaj – japonsko tehniko pripovedovanja ob ilustracijah. »Sama sem si zgradila malo večji kamišibaj in tudi sama rišem slike ter slikovni material naredim k raznim zgodbicam. Zdi se mi, da so otroci kar navdušeni.«

Pri pripovedovanju pa ni vse v tehniki – pomembno je, kako zgodbo posreduješ. »Pomembno je, da otroci vsebinsko doživijo pravljico kot eno celoto.« Zato se trudi, da jih aktivno vključuje: »Poskusim otroke interaktivno vplesti v zgodbo. Ali po zgodbici vključujem kratko igro in s tem preverim, koliko so zgodbo vsebinsko razumeli.«

Simona Rovšek se zaveda pomena približevanja slovenščine otrokom na način, ki jih pritegne. Pri branju v ljudski šoli v Lipi ob Vrbi se izogiba prevajanju in vztraja pri ohranjanju jezika v izvirni obliki. »Zgodbe so izjemoma slovenske, ker je zame pomembno, da ostanem v enem jeziku. Če otroci opazijo, da prevajaš, ne poslušajo več slovensko, temveč čakajo na prevod.«

Pri svojih bralnih nastopih pogosto sodeluje s sestro Magdo Errenst, saj želi v zgodbe vplesti čim več elementov. »Večkrat so v zgodbici tudi dialogi in je pomembno, da je akustično razlika. Da se ne stalno sliši moj glas. Da je to včasih že kot ena gledališka predstava.«

Zaveda se, da je pristop ključne narave. »Otroci po navadi radi sodelujejo in so zelo ponosni, če odgovorijo v slovenščini. To mene tudi spodbuja, da na ta način delam naprej.« Za njo je branje veliko več kot le podajanje besedila – zgodbo je treba začutiti, jo doživeti in se vživeti vanjo. »Samo branje je premalo. Zgodbo doživeti s vsemi čustvi je zame pomembno.«

Zato pri pripovedovanju pogosto uporablja glasbene elemente. »Rada popestrim zgodbe z glasbenimi elementi in igrami. Mislim, da imajo to zelo radi otroci, ki se šele učijo slovenščine.« Pravi, da avtentičnost in strast do zgodb otroke pritegneta: »Če si avtentičen in tak, kot si, ni problem, da jezik daš naprej.«

Med njenimi osebnimi najljubšimi zgodbami so »Zrcalce«, »Mojca Pokrajculja« in »Otroški most«. Redno bere zgodbe, ki jih je napisala sama. Že četrtič je brala v ljudski šoli v Lipi ob Vrbi, v prihodnje pa bo obiskala še ljudsko šolo v Škofičah, za katero je napisala večjezično šolsko himno, ter konec maja bo brala v ljudskih šolah v Brdi in Št. Štefanu na Zilji.

V času digitalizacije Simona Rovšek verjame, da ima tiskana knjiga še vedno poseben pomen. »Ko držiš knjigo v rokah, je to nekaj posebnega – nekaj, kar otroka poveže z besedami in domišljijo drugače kot zasloni.« Staršem svetuje, naj otrokom berejo že od malih nog in skupaj z njimi gledajo slikanice. Prav skupno branje pomaga razviti ljubezen do knjig in jezika.

Simona Rovšek dokazuje, da zgodbe povezujejo generacije. Kot bralna babica otrokom ne le bere, ampak jih vključuje v zgodbo, jih uči jezika in jih spodbuja k domišljiji.

Alexandra Praster