Zahvala je bila v središču sprejema in srečanja sodelavk in sodelavcev krške škofije v Št. Juriju ob Jezeru, ob koncu delovnega leta. Škof Jože Marketz si je to zapisal kar na začetek svojega govora, ker je to zanj izredno pomembno.

»Naj na začetku izrečem zahvalo za to, kar ste vsak na svojem področju v preteklem letu storili. Sicer ne vidim vsega, sem pa vedno znova presenečen, če pogledam na našo škofijsko spletno stran, v Sonntag in Nedeljo, kaj vse se dogaja v Cerkvi.« Dodal je tudi: »Med letom želimo seveda postati še boljši, stvari izboljšati in tako včasih zahvala izostane za vsakdanje delo. Vodilo »Ker je Bog ljubezen« nam narekuje, da se srečujemo z ljudmi v ozračju prijaznosti, da jim zaupamo, predvsem pa, da si sami med seboj zaupamo. Želim si, da je to tudi naša pot v prihodnje.«

Škof je opozoril na razvojni proces v Cerkvi, v katerem se krška škofija trenutno nahaja. »Kulturne spremembe« to je geslo, mimo katerega tudi razvojni proces škofije ne more, prav tako ne sinodalna pot, ki jo hodi svetovna Cerkev. To za sodelavce in sodelavke pomeni, da bodo tudi v prihodnje potrebni odkriti odnosi med škofom ter sodelavkami in sodelavci, med ordinariatom in drugimi cerkvenimi ustanovami in odgovornimi v župnijah. Škof se je zbranim zahvalil, da so pripravljeni hoditi to skupno pot. V središču te poti pa morata biti naslednja blagra: Blagor usmiljenim in blagor tistim, ki delajo za mir. »To so močne besede in naj so vodilo za naš vsakdanjik.« Zbrane pa je tudi prosil, da »ne naredimo iz vsake majhne stvari dramo.« Zagotovil jim je: »Bog prihaja k nam zelo velikokrat zelo tiho s kako besedo, s koščkom kruha, požirkom vina in v preprostih znamenjih miru.«

Zbrane je škof nagovoril tudi v slovenščini. Omenil je Nedeljo, v kateri so mu najbolj všeč zgodbe »o človeških usodah, iz katerih čutimo Božje posege v naše življenje, Božje delovanje v tem svetu, v katerem živimo in ga želimo sooblikovati s svojo vernostjo. Ne pozabimo, da Bog posega tudi v naše življenje in še naprej črpajmo iz teh srečanj moč in veselje, ki naj bi krepila nas in tudi po nas našo Cerkev.«