Že v otroštvu je bila zelo povezana v kulturna delovanja njene domače vasi Bilčovs. Opravila je vse klasične kulturne stebre koroških Slovencev: pela je v zboru, igrala v gledališki skupini in na splošno bila zelo kulturno dejavna. »Če se ozrem nazaj, mi je to najbolj ostalo od otroštva. Ankaran in vse te stvari so bile zame sicer vedno samoumevne, ampak pravzaprav niso. Ne vem, če bi bila ista oseba, če tega ne bi imela kot otrok«.

Njena ljubezen do violine se je pojavila že zelo zgodaj. »Enkrat sem videla nekoga na cesti igrati violino in sem bila takoj prepričana, da moram igrati ta inštrument«. Lahek proces pa ni bil, da je lahko začela igrati violino, kajti starši niso bili tako navdušeni nad tem inštrumentom, kot je bila ona. »Moji sestrični sta tudi že enkrat igrali violino, ampak to nista počeli ravno z veseljem. Ker nista vadili, je seveda vse zvenelo zelo grozno. Moja mama je imela potem samo to v mislih in zato mi je tudi vedno hotela dopovedati, da lahko igram vsak drug inštrument, ampak prosim ne violine. Povabila je celo študentko violine, ki mi je nekaj zaigrala in potem govorila o tem, koliko dela te pričakuje pri igranju violine. S tem so upali, da bi moje misli spravili na kaj drugega. Jaz pa sem bila še vedno navdušena samo nad violino. Tako je moja mama končno popustila«. Prve ure pa niso izgledale tako, kot si je to Lena Kolter predstavljala in želela. Namesto da bi lahko igrala violino, je dobila v roko svinčnik za vaje z lokom. »Bila sem tako žalostna, da sem se eno uro samo jokala«.

Vseeno pa ni prenehala in njena ljubezen do igranja je samo rasla. Kot je običajno za vsak konjiček, je tudi pri Leni Kolter prišlo do tega, da se je za nekaj časa tudi naveličala violine. Starši so ji vedno spet pomagali na pravo pot. »Predvsem v puberteti sem se manj ukvarjala z violino. Moja tedanja učiteljica mi je pa prav v tem času predlagala, da bi naj študirala violino in se vpisala na predštudij. To me je motiviralo in sem začela še veliko več vaditi. In splačalo se je, saj sem pri izpitu očitno prepričala in so me res vzeli«.

V skupini ustvarjati je vedno tako lepo, ker druga drugo inspirira in se lahko tudi učimo druga od druge.

Po maturi je začela s študijem solo violine in glasbene pedagogike za violino, ki jo je že zaključila. Poleg solo violine študira tudi komorno glasbo na Dunaju skupno z njenim godalnim kvartetom Noreia, s katerim je lani zmagala pri tekmovanju Artedea.

»Leta 2021 smo začele s kvartetom. Nekako je to vse zelo hitro nastalo, za en teden smo imele intenzivne vaje in tam smo se vse zmenile. Letos imamo v načrtu koncerte na temo »Pregnana umetnost«, pri kateri igramo kompozicije oseb, ki so bile zatirane ali cenzurirane oziroma v svojih delih predelajo družbeno-kritične teme«. Biti v kvartetu je že dolgoletna želja Lene Kolter. »V skupini ustvarjati je vedno tako lepo, ker druga drugo inspirira in se lahko tudi učimo druga od druge. Če igramo, se čutimo in podpiramo med seboj in tako nastane vedno kaj lepega«.

Moje otroštvo je zelo zaznamovala družinska zgodovina, uporništvo. V družini se je vedno govorilo o preteklosti.

Poleg kvarteta prej ko slej Lena Kolter tudi samostojno ustvarja, česar, kot pravi, ne moraš primerjati s skupnim igranjem. »Če sama igram, imam to svobodo, da nisem fiksirana na nekaj, temveč imam svoje kompozicije, lahko eksperimentiram in si sama zastavim meje ali jih prekoračim«. Vendar Lena Koltar svojo umetnost ne izživlja le glasbeno, temveč tudi s pisanjem. »V gimnaziji sem vedno zelo rada pisala, potem sem pa nehala, ker enostavno ni bilo časa. V teku svojega glasbenega ustvarjanja sem pa veliko sodelovala s pisatelji in igrala pri raznih branjih. Tako sem se začela ukvarjati s tem, da k besedilu, ki ga slišim, najdem glasbo, ki podčrta izpoved besedila. Ker mi je pisanje tako manjkalo, sem se lani začela spet več ukvarjati s tem. Zelo rada združujem različne umetniške smeri ali tudi različne umetnike, ker se mi zdi to tako lepo, če se različna dela izpopolnjujejo«. V njenih delih so v ospredju vedno družbeno-kritične teme, predvsem so zanj pomembni koroški Slovenci, feminizem, homofobija, queerfobija, ksenofobija in rasizem. Te teme pa ne obravnava samo z glasbo in besedili, temveč tudi v osebnem življenju, kjer je politično zelo aktivna. To politično udejstvovanje je dobila tudi od svoje družine. »Moje otroštvo je zelo zaznamovala družinska zgodovina, uporništvo. V družini se je vedno govorilo o preteklosti.« V gimnazijskem času je bila v odboru Koroške dijaške zveze, kasneje pa v Klubu koroških Slovenk in Slovencev v Celovcu. »KDZ in klub sta po mojem mnenju izredno pomembna, ker sta bila vedno še kar radikalna. Mislim, da če hočeš v družbi kaj spremeniti, moraš biti radikalen. To, kar zahtevaš, se itak nikoli ne bo uresničilo, če pa še manj zahtevaš, se bo še manj uresničilo. Jaz sem bila poleg KDZ in KSŠŠK-a še v mnogo več organizacijah, ki so se zavzemale za manjšinske pravice, trenutno pa skušam vse to, kar sem se tam naučila, in vse te teme, ki se mi zdijo pomembne za družbo, bolj prenesti v svoje umetniško ustvarjanje«.

Predvsem letos je bilo posebno leto za Leno Kolter, ker je za njeno glasbeno ustvarjanje prejela pospeševalno nagrado dežele Koroške. »Ko sem to izvedela, sem bila na začetku čisto preobremenjena, ker tega sploh nisem pričakovala in sem mislila, da je to gotovo napaka. Zdaj sem pa zelo hvaležna, ker mi to potrjuje, da sem na pravilni poti s tem, kar delam. Letos imam v načrtu mnogo novih stvari, kot izdajo prve lastne knjige ter zgoščenke svojih skladb. Prav tako sem zase odkrila tudi združitev glasbe in besedila s kratkimi filmskimi posnetki, ki še enkrat bolj podkrepijo besedo in kompozicijo«.

Brina Kušej