Adventni čas je povezan s številnimi in raznolikimi običaji in je čas, ko se posebej spominjamo nekaterih svetnikov. V naslednjih dneh so v ospredju svetniki, ki so s svojim življenjem posebej izražali vero in so še danes globoko zakoreninjeni z legendami in običaji med ljudstvom: sv. Katarina (25. novemnra), Sv. Andrej (30. novembra), sv. Franc Ksaver (3. decembra), sv. Barbara (4. december), Miklavž (6. december), Ambrozij (7. december), Marija (8. december) in Lucija (13. december).

25. novembra goduje sv. Katarina. Ma ta dan se je nekdaj končalo delovno leto kmetov. Na ta dan se je tudi življenje umirilo, živino so s pašnikov peljali v hlev, začenjal se je miren čas.

O življenje sv. Katarine ne vemo veliko. Bila je lepo, premožno in izobraženo dekle. Sama je pripovedovala zgodbo:« Moj oče je bil ciprski kralj. Postala sem kristjanka in živela v času rimskega cesarja Maksencija. Kot vsi drugi cesarji je tudi on preganjal kristjane. Našli so tudi mene in tako sem morala pričati skupaj s 50 filozofi.« Želeli so jo odvrniti od njene vere. Nise se vdala, prepričala jih je in še nekaj nasprotnikov je prestopilo h krščanski veri. To je seveda zelo razjezilo cesarja in vrgli so jo v zapor. Hoteli so jo umoriti s kolesi, toda kot čudež je kolo počilo, ko naj bi jo povozilo. Zato jem vedno naslikana s kolesom, ki je obdano s trnji. Vseeno so jo umorili. Angeli so njeno trpinčeno telo prenesli na polotok Sinaj, kjer so kasneje zgradili samostan. In res še danes je tam velik samostan.

Sv. Katarino so zelo častili v srednjem veku. Kaže nam, kako je lahko prepričanje nevarno. V številnih predelih še danes zasledujejo ljudi zaradi vere. God sv. Katarine naj na začetku adventnega časa, kot prej, opominja, da potrebujemo čas tišine, ko lahko v miru premislimo, o čem smo pravzaprav prepričani.

Sv. Andrej goduje 30. novembra. Izhaja iz vasi Betsajda blizu Genezareškega jezera, kjer je kot ribič živel s svojim bratom Simonom, pozneje Petrom.

Ko sta Andrej in Simon srečala Jezusa, sta ostala pri njem in postala del apostolov. Ves čas, ko je jezus potoval po Izraelu, sta ga spremljala. Jezusa kliče vsakogar, da mu sledimo in delamo zanj. Vsepovsod, kjer smo, ga lahko srečamo. Po Jezusovi smrti je sv. Andrej širil Jezusovo sporočilo ob Črnem morju in v Grčiji. Tako je izpolnil njegovo naročilo, da ribi človeške ribe, kakor je Andreju povedal Jezus ob njunem prvem srečanju na Genezareškem jezeru. V grškem mestu Petras so ga umorili skupaj s številnimi verniki. Pribili so ga na križ, ki so ga naredili z diagonalnimi prečniki in tako tak križ imenujemo Andrejev križ.

Franc Ksaver goduje 3. decembra. Rodil se je v severnošpanskem mestu Navarra in je veliko potoval. Plul je z ladjo do Indije, kjer je dolgo živel. Na potovanjih je oznanjal krščansko vero in gradil cerkve. Na upodobitvah so ob njem pogosto otroci z vsega sveta. V Parizu je študiral teologijo. Tam je srečal skrivnostnega moškega, ki mu je spremenil življenje. To je bil poznejši sv. Igancij Lojolski. Skupaj so ustanovili red jezuitov. Tako se je Franc Ksaver podajal v misijone. Najprej je misijoniral v Indiji nato na Maleziji in tudi na Japonskem. Tam pa ni imel veliko uspeha, zato se je želel odpraviti na Kitajsko, toda tja pa ni smel. Izčrpan zaradi potovanj je umrl 3. decembra 1552, pokopan je bil v Indiji. Sv. Franc Ksaver je sinonim za oznanjevanje vere, ko je v številnih krajih pripovedoval o Božji ljubezni. Tudi naj pripovedujmo o veselem oznanilu Kristusa sosedom, prijateljem in vsem ljudem.

4. decembra goduje sv. Barbara, ki je med drugim zavetnica rudarjev. Na Koroškem so ji posvečene tri cerkve in kapele, namreč podružnica v Knappenbergu v fari Hüttenberg, Barbarina kapela v fari Lölling in kapela v dvorcu Rothenthurn pri Špitalu.
Legenda pripoveduje, da je bila sv. Barbara hčerka bogatega poganskega trgovca iz Nikomedija (danes Izmit, vzhodno od Istanbula). Ker se je proti njegovi volji dala krstiti, jo je oče zaprl v stolp. Na poti tja se je v njeno obleko zapletla češnjeva veja. To je Barbara postavila v vrč in veja je zacvetela na dan, ko so jo usmrtili. Na to se opira običaj, da na dan sv. Barbare porežemo češnjeve veje in jih na toplem damo v vazi, za božič naj bi zacvetele. Cvetovi so simbol za novo življenje, ki je priseslo rojstvo odrešenika. Svetnica je večinoma upodobljena s stolpom. Kot ena izmed 14 svetih pomočnikov Barbaro posebej kličejo ob nenadni smrti. Sv. Barbara je tudi zavetnica rudarjev, zato jo pogosto najdemo v jamah in rovih od konca 14. stoletja.

6. decembra katoliška Cerkev časti sv. Nikolaja, ki je tudi eden izmed štirinajstih svetih pomočnikov in je zavetnik številnih cerkva, družb, poklicev in stanov. V krški škofiji je 37 cerkva in kapel, med njimi je mastna cerkev sv. Nikolaja v Beljaku, posvečenih njemu, farna cerkev v Radentheinu in farna cerkev v Straßburgu, posevečena sv. Nikolaju.
Sv. Nikolaj je pri otrocih najbolj znan kot sv. Miklavž in je med svetniki najbolj priljubljen, v predbožičnem času prinaša darove in zavetnik otrok in pomočnik. Okoli 3.000 Miklavžev je letno na poti po vsem Koroškem, da obiščejo otroke in jim prinesejo majhna darila.
Sv. Nikolaj je živel v 4. stoletju in je bil škof mesta Mira v Mali Aziji, naj jugozahodni obali današnje Turčije. Njegove relikvije hranijo in častijo v južnoitalijanskem mestu Bari. Čaščenje sv. Nikolaja je bilo z vsega začetka povezano s spominom na njegovo dobrot- Že v 6. Stoletju je bil sv. Nikolaja med najbolj znanimi in med ljudstvom priljubljenimi svetniki grškega in bizantinskega kraljestva. Hitro se je čaščenje razširilo v celotni grški Cerkvi in v slovanskih državah, od 11. Stoletja tudi v Srednji in Zahodni Evropi. Številne legende, ki pa so deloma povezane z drugimi osebnostmi z istim imenom iz 6. stoletja, ohranjajo spomin na škofa iz Mire kot pomočnika in človekovega prijatelja. Številne fare na Koroškem pripravijo obiske sv. Miklavžev po domovih
7. december goduje sv. Ambrozij, zavetnik čebelarjev. Sv. Ambrozij je bil škof v Milanu in je bil verjetno rojen 339 v Trierju kot sin najvišjega državnega uradnika v Galiji. 7. december 374 je bil posvečen v škofa, umrl je 4. aprila 397. Njegove ostanke hranijo v kripti Sant´ Ambrogio v Milanu. Sv. Ambrozij je eden izmed štirih velikih latinskih cerkvenih učiteljev. Bil je svetovalec treh cesarjev in se je zavzemal za svobodo in samostojnost Cerkve do državne oblasti. Označujejo ga kot „očeta cerkvenega petja“ in je kot prvi uporabil besedo „missa“ (maša) za evharistijo. Sv. Ambrozij je zavetnik mesta Milano in Bologna, kramarjev, čebelarjev, svečarjev, peskov lecata in domačih živali. Upodobljen je večinoma s čebeljim koše, knjigo in bičem. Čebelarji ga častijo po izročilu, da seje v njegovem otroštvu roj čebel usedel na njegov obraz. Čebele so zlezle v njegova usta in ga nahranile z medom. To je bil znak Boga in znamenje za veliko prihodnost otroka. Čebele častimo zaradi dragocenega medu in voska, posebej v spevu eksultet, in veljajo kot simbol marljivosti. 7. december, god sv. Ambrozija, je tudi svetovni dan medu.

8. decembra praznuje katoliška Cerkev praznik Marijinega brezmadežnega spočetja. Pogosto ljudje ta praznik razumejo napačno, saj praznik ni povezan z Jezusom. Predstavlja namreč edinstvenost Marije, hčerke Ane in Joahima. To je praznik, ko je Bog izbral Marijo, da rodi sina, Odrešenika sveta. Po katoliškem razumevanju je Marija od prvega trenutka, ko je bila spočeta v telesu matere Ane, z močjo božje milosti odrešeni človek in zato brez vsakega greha.

God sv. Lucije je 13. decembra. Na Koroškem so štiri cerkve posvečene sv. Luciji, namreč farne cerkve v Altersbergu pri Špitalu in podružnice Sv. Lucija pri Dobu, na Sv. Lucija na Gori in v Trattnu v Ziljski dolini.
Po legendi je sv. Lucija pred več kot 1700 leti kot mlado dekle na skrivaj oskrbovalo zasledovane kristjane v domačem mestu Sirakuze na Siciliji. Skrivali so se v katakombah. Ker je bilo tam temno, si je Lucija nadela na glavo krono s svečami. Tako jim je lahko z obema rokama prinesla živila. O njenih relikvijah obstajati dve različic. Po prvi so bile leta 1038 prenese v Konstantinopel in potem leta 1204 v Benetke. Po drugi različici pa so bile relikvije prenesene v samostan v Metzu.
Dan sv. Lucije je bil po gregorijanskem koledarju (1582) najkrajši dan v letu in je bil zato povezan s številnimi predstavami o veri ob zimskem solsticiju in koncu leta. V Italiji, kjer je Lucija priljubljena svetnica, še danes pripravljajo posebno jed za revne ljudi. Običaji o Luciji so znani tudi na Madžarskem v Srbiji in Južni Nemčiji. Na Švedskem je god sv. Lucije poseben praznik, ko prirejajo procesije s svečami, na začetku procesije hodi dekle z belo dolgo obleko in zelenim vencem z gorečimi svečami na glavi. Lucija je priprošnjica pri očesnih obolenjih.