V krški škofiji je osem župnijskih in podružničnih cerkva ter štiri kapele posvečenih sv. Jožefu. Poleg cerkve v Celovcu-Siebenhügel in v Beljaku-Auen so temu svetniku posvečene še cerkve v Bodensdorfu na Osojskem jezeru, v Feldu am See ali v samostanski župniji Št. Pavel v Labotski dolini.

Jožefu iz Nazareta, ženinu Matere Božje in Jezusovemu rejniku sprva niso posvečali veliko pozornosti kot svetniku, od 19. stoletja naprej je postal vse bolj priljubljen svetnik. V krščanski tradiciji ga označujejo za tesarja. Dokaze za čaščenje sv. Jožefa je mogoče najti na vzhodu prej, prvo omembo praznika 19. marca je mogoče najti v martirologiju kraja Reichenau okoli leta 850 – godovni dan so določili verjetno, da bi nadomestili praznik Minerve, rimske boginje rokodelcev. Papež Sikst IV., med njegovim obdobjem je bila zgrajena Sikstinska kapela, je leta 1478 19. marec razglasil za praznik svetnika.
Papež Pij IX. je leta 1870 imenoval Jožefa za zavetnika katoliške Cerkve. Papež Janez XXIII. je poleg Marije Jožefa določil za posebnega zavetnika drugega vatikanskega koncila. 8. decembra 2020 je papež Frančišek ob 150-letnem jubileju Jožefa kot zavetnika katoliške Cerkve s papeškim pismom »Patris corde« (»Z očetovim srcem«) razglasil svetovno leto sv. Jožefa.
Sv. Jožef je upodobljen s tesarskim orodjem, pogosto v naročju z Detetom, z belimi lilijami kot simbolom za čistost, pri Jezusovem rojstvu v hlevu, na begu v Egipt ter ob smrtni uri v Jezusovem in Marijinem naročju.

Svetnik, ki v Svetem pismu ne izreče nobene besede, a veliko pove

Sv. Jožef je zelo priljubljen zavetnik, ljudje se mu radi priporočajo. Papež Frančišek je razglasil leto sv. Jožefa (od 8. decembra 2020 do 8. decembra 2021). Prav tako pa je razglasil leto sv. družine, ki se bo pričelo letos 19. marca, na praznik sv. Jožefa. Sklenilo se bo 26. junija 2022 z 10. svetovnim srečanjem družin v Rimu. Kako doživljajo sv. Jožefa, smo povprašali nekaj oseb, ki imajo njegovo ime.

Kaj mi pomeni sv. Jožef?

Čeprav sv. Jožef v svetopisemskih poročilih in pri upodobitvah jaslic ostane v ozadju, si brez njega Jezusovega učlovečenja ne moremo predstavljati. Brez besed opazuje, kako se njegove sanje uresničijo. Sv. Jožef ni »sanjač«, pač pa vizionar, ki v božji volji odkrije svoje poslanstvo in jo udejanji. Vedno znova me preseneča in me gani, ko mislim na njegovo ljubezen do Marije, ki se prav posebej izkaže tedaj, ko ne gre vse po njegovih načrtih. Z odprtim srcem sprejema, da božji načrti presegajo človeške. Zaročenko obvaruje pred prebivalstvom in duhovščino, prenaša revščino in izgnanstvo v zaupanju v božjo previdnost. Z današnjega vidika bi lahko rekli, da sta Jože in Marija imela patchwork družino, v kateri je Jezus doživljal, da naravnanost na Boga omogoča globoko človečnost. Sveto pismo pravi, da je bil Jožef »pravičen«. Njegovo življenje so zaznamovali usmiljenje in pravičnost, zvestoba in ljubezen. To so kreposti, ki jih imajo nekateri za staromodne, a mnogi po njih hrepenijo. Za papeža Frančiška so to temelji življenja v družini, pa tudi v Cerkvi in družbi. Ime Jožef pomen »naj Bog doda«. Brez te vere ne bi mogel opravljati škofovske službe. Iz tega upanja smemo vsi črpati in vedno znova doživeti, da nam Bog vedno znova odpira življenje v neslutenih dimenzijah.

Škof Jože Marketz

Sv. Jožef, ne idol, temveč vzornik in priprošnjik

Zelo rad razgrnem svoje misli in čustva, ki jih gojim v srcu do svojega krstnega zavetnika.

Hvaležen sem staršem, da so mi izbrali to ime, katerega čar se mi je le postopoma razodeval.

Moj domači župnik in duhovni oče Wutte so bili Jožef; škof, ki me je birmal in posvetil v duhovnika, je bil Jožef Köstner, ki sem ga pri sv. maši zavestno vključeval v kanonsko molitev. Tudi moj novomašni pridigar Jože Gabruč je bil poseben častilec sv. Jožefa. Tako sem se zavestneje veselil te Jožefove družbe. Vedno bolj sem odkrival med znanci, sorodniki in prijatelji tudi Jožefe, Pepeje, Jožice itd. Seveda imajo mnogi moji prijatelji tudi druga imena, a jih nekatere zaradi njihovega značaja in duhovne drže rad primerjam s svojim krstnim zavetnikom.Vesel sem tudi bil, če sem mogel krstiti otroka na ime tega tako imenitnega nebeškega prijatelja.

Sv. Jožef je mož, ki je s svojim molkom več povedal kakor drugi z besedami. Sv. Jožef je znal poslušati, razmišljati in se odločati po svojem notranjem glasu. Zaupal je v božja navodila in sporočilo sanj, ki so mu narekovale jasne odločitve. Svojih problemov ni reševal sam, temveč v poslušnosti Bogu. Sv. Jožefa si ne predstavljam kot starčka, temveč kot prislušnega mladega moža s takrat navadno kodrastimi lasmi in zvestimi modrimi očmi. Izbral si je kot življenjsko družico najlepšo nevesto, a seveda še ni slutil, kako bo Bog prekrižal njegove življenjske načrte in mu dodelil posebno mesto v svojih odrešenjskih načrtih. Jožef je sprejel, verjetno sprva ne z navdušenjem te božje posege, ki so se mu le počasi razvozlavali. Občudujem to njegovo značajsko držo, ki ga je spojila z božjimi načrti. Zato ga Sveto pismo opisuje kot pravičneža, ki zaupa bolj Bogu kakor svojim lastnim načrtom.

Rad povem, da sem že pred 53-imi leti, ko sem prevzel vodstvo Doma v Tinjah, vse svoje finančne in druge skrbi zaupal sv. Jožefu. On je deloval po mnogih dobrotnicah in dobrotnikih, da se je zgodil »tinjski čudež«, ker smo lahko zgradili sodoben Dom prosvete, kulture, dialoga, umetnosti in duhovnosti.

Po škofu Jožefu Köstnerju pa po 40-ih letih spet molimo za našega škofa Jožefa, rojaka iz naših vrst, ki mu želimo za njegov god na priprošnjo sv. Jožefa obilje modrosti in drugih božjih darov za vodenje naše krške škofije.

Rad se priporočam sv. Jožefu tudi za svoje zadnjo uro, ki naj bi se mi razodela kot prva v nebeškem veselju. Zaupno se mu priporočamo: Sv. Jožef, prosi za nas!

Jože Kopeinig

Vztrajam pri svojem Jožefu

Pri nas v družini smo vedno praznovali samo godove. Še danes si nisem zapomnil rojstnih dnevov bližjih sorodnikov. Večkrat sem slišal: »Vsako tele ima rojstni dan, god pa samo ljudje.« Tako sem kot otrok vedno z velikim pričakovanjem čakal na 27. avgust, na dan mojega zaščitnika sv. Jožefa Kalasanca in na obvezne čestitke številnih družinskih članov in daril – na potico in nogavice. Da večina Jožefov goduje 19. marca, sem se polagoma zavedal šele v dijaških letih, ko so mi na ta dan izrekali čestitke vzgojitelji in sošolci. Odločil sem se, iti v tej zame nejasni zadevi do konca. To je dolga zgodba. Torej po vrsti.

Rodil sem se v juniju, ime je bilo treba poiskati v koledarju naprej do konca leta. Moja babica pa je želela, da naj bi bil Jožef, po sorodniku, ki je padel v drugi svetovni vojni, mama jo je ubogala in se je morala strinjati, tako je bilo tedaj, in so ga našli v Mohorjevi pratiki 27. avgusta. Tu sem našel tri Jožefe: prvi Jožef – krušni oče (19. marec), drugi Jožef – delavec (1. maj) in tretji – Jožef Kalasanc (27. avgust). Kdo je to?

Vprašal sem svojega kateheta Janeza Polanca, ki mi je rekel, da je bil Jožef Kalasanc duhovnik-učitelj iz Španije. Brskal sem naprej in v življenjepisih krstnih zavetnikov prebral, da se je Jose res rodil v Argoniji v Španiji leta 1556, v letu 1593 je prišel na študij v Rim, kjer je umrl 25. avgusta 1648. Ustanovil je red piaristov, ustanavljal brezplačne šole za uboge otroke. Da je zmeda okoli mojega godu popolna, goduje Jožef Kalasanc zdaj 25. avgusta, pred spremembo koledarja pa 27. avgusta.

Seveda s tem vedenjem pa ni konca z mojim imenom. V rojstnem in krstnem listu kot tudi v vseh poznejših dokumentih piše Josef. Drugače tedaj ni bilo mogoče. Doma so me klicali Pepej, ko sem malo zrasel, sem bil Pep, Globašani in sošolci so me klicali Grajnarjev Pepej ali Pep, tudi v ljudski šoli sem bil Pepej. Ko sem prišel v Slovensko gimnazijo, se nisem želel podpisati z Josefom in sem pač napisal Pepej Hudl. Pa mi je vzgojitelj Franc Cigan rekel, da je Pepej Jože, tako sem postal Jože. Ker pa so mi ob 19. marcu še vedno čestitali, tu sem opazil, kako popularen je Jožef, drugi sošolci z drugimi imeni niso dobili čestitk, sem se odločil, da ne bom zatajil »svojega« avgustovskega zavetnika, sem se skoraj leto podpisoval Jožef Kalasanski Hudl. Saj je tudi Finžgar pridal Franu Saleški. Pa tudi s tem nisem dosegel zaželenega. Potem je bilo popularno ime Joško, na učiteljišču sem le bil v seznamih Josko brez strešice, in končno sem po temeljitem pregledu v slovarju odkril, da je pravilno slovensko Jožko – Jožef, Jože. Ko smo se pred petindvajsetimi leti srečali sošolke in sošolci iz ljudske šole, je nekatere zmedlo, da sem Jožko in sem s Pepom postavil identiteto v domače loge. Zdaj so se tako domači kot tudi Globašani navadili, da me kličejo Jožko ali Grajnarjev Pep. Rad sem prepoznaven.

Nisem pa si polnoma na jasnem, kolikor je zavetnik Jožef Kalasanc, učitelj, ustanovitelj brezplačnih šol v Rimu, vplival na moj izbor poklica kot učitelja.

Jožko Hudl

Ime mi je Jožica, kličejo me pa tudi Pepca – italijanski tast mojega sina pa me imenuje celo Giuseppina. Prej je bila navada, da dobi otrok ime, ki se sklada s koledarjem. Ker sem rojena marca blizu Jožefa, sta starša izbrala to ime. Bila sta obadva močno povezana z vero, posebej moja mama, ki je bila imenovana po globaški zavetnici sveti Rozaliji. Iz biblije seveda poznamo sv. Jožefa, ime je hebrejskega izvora in ima zelo dolgo tradicijo in je razširjeno v raznih oblikah po celem svetu.

Jožica Sienčnik

Najbrž sem dobila ime Jožica, ker sem se rodila meseca marca. Moja mama je bila zelo verna in je imela v hiši prav poseben kotiček posvečen sv. Jožefu. Tam je gorela vedno sveča, ko se je njemu priporočala in je k njemu molila.

Zavestno sem začela razmišljati o svojem imenu v odraslih letih, ko sem izbirala imena za svoje otroke in mi je bilo pomembno, da naj ime nekaj pomeni. Postalo mi je jasno, da je sv. Jožef poseben zavetnik/priprošnjik/zaščitnik in varuh.

• je Jezusov rednik in krušni oče,
• zavetnik v družinskih zadevah
• k njemu se zatekajo v gospodarskih stiskah (gotovo tudi danes zaradi koronavirusa),
• zavetnik delavcev, ki s trdim delom služijo kruh,
• je priprošnjik za srečno zadnjo uro.

Mnogokrat sem bila v svojem življenju soočena s smrtjo. Večkrat sem spremljala ljudi ob zadnji smrtni uri, bodisi v službi bodisi v privatnem življenju. Prav v posebnih težkih trenutkih tudi jaz prosim Jožefa za pomoč.

Spominjam se strica, ki je prišel v nočno službo kot pacient in je imel hudo možgansko kap. Rekel mi je: Molil sem k sv. Jožefu in ga prosil še vsaj za deset let. Vedno ko sem ga pozneje srečala, je dejal: Vidiš, Jožica, še več let mi je dal. Tudi sama sem kot dojenček skoraj umrla in morda se je mama prav zato zaobljubila sv. Jožefu in posvetila prav njemu poseben kotiček.

Ob vseh teh spoznanjih sem zelo hvaležna za svoje ime.

Jožica Gregorn

Sv. Jožefa zelo častim, ker je moj zavetnik. Ponosen sem, da imam za svojega zavetnika prav sv. Jožefa. Bog ga je izbral za zavetnika družine, za Marijinega ženina. Priporočam se celotni sveti družini: Mariji, Jožefu in Jezusu. To ime sem dobil, ker je bil tudi moj oče Jože. Ko sem delal v Tinjah, so me večinoma klicali Jože, a bolj me poznajo kot Jozeja. K svojemu zavetniku molim vsak dan, včasih molim tudi litanije sv. Jožefa.

Jozej Perč