Spreobrnjenje – v katero smer?

Na pepelnico slišimo pri obredu pepeljenja besede, ki jih je evangelist Marko postavil na začetek Jezusovega javnega delovanja: »Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr 1,15). Očitno je zavzel izraz »spreobrnjenje« v Jezusovem besednem zakladu osrednje mesto. Le kaj je bistvo tega, kam nas je hotel Jezus usmeriti?

Evangelist Matej nam daje odločilen namig. Pravi, da je Jezus takoj po svojem krstu šel v puščavo, da bi se tam postil. V starih rokopisih svetopisemskih odlomkov še niso zaznamovali s podnaslovi, niti z odstavki, tako da je bralec tako rekoč stopil iz enega dogodka v drugega. Bolj kakor mi danes je bil izzvan, da vidi celoto, da se na primer Jezusovega krsta spominja v povezavi s tem, da je bil skušan.

Začnimo pri Jezusovem krstu. Evangelist pripoveduje, da so se Jezusu odprla nebesa in je videl Božjega Duha, ki se je spuščal na njega kakor golob. Glas iz nebes pa je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje« (Mt 3,17). V starokrščanskih baptisterijih, na primer v Raveni, so to sceno upodobili v kupoli prav nad krstnim studencem. Nad človekom, ki je stal v krstni kopeli, se sicer ni odprlo nebo, pač pa Sveto pismo v obliki mozaika, da bi ga opozorilo na Jezusov krst. Kar se je zgodilo pri Jezusovem krstu, smo torej na skrivnosten način doživeli tudi mi. Nad vsakim izmed nas se je odprlo nebo, vsakemu je Bog zagotovil: »Ti si moj ljubljeni sin, ti si moja ljubljena hčer, nad teboj imam veselje.« To je temelj našega krščanskega življenja. Kristjan živi iz vere, da ga je Bog brezpogojno ljubil in sprejel. Te Božje nakonjenosti si ne moremo zaslužiti in zato je tudi ne moremo izgubiti. Božja ljubezen je brezpogojna in brezplačna. Z drugimi besedami povedano: Naše življenje je milost in dar.

Takoj ko je Jezus slišal te besede, pravi Matej, ga je Duh odvedel v puščavo. Očitno je hotel Jezus v samoti pretehtati, kaj obljuba, da je Božji ljubljeni Sin, pomeni. Postil se je štirideset dni. Šele po tej dolgi dobi pomanjkanja hrane in odsotnosti drugih ljudi je pristopil skušnjavec, da ga je skušal. Poznamo ga vsi – pogosto je to glas, ki ga slišimo iz naše notranjosti. Sedaj, po štiridesetih dneh, Jezus prvič spet sliši nekoga govoriti. Zadnja beseda, ki jo je slišal, je bila Božja – »Ta je moj ljubljeni Sin.« Sedaj, po tako dolgi odsotnosti sleherne besede iz ust hudiča sliši skoraj isti stavek še enkrat, le z eno samo, toda bistveno spremembo: »Če si Božji Sin ...« (Mt 4,3). Iz hudičevih ust Božja obljuba pri krstu naenkrat zveni tako: Da si Božji Sin, moraš šele dokazati. Tudi Božja ljubezen ni brezplačna. Pokaži, da te Bog res ljubi. Naredi iz teh kamnov kruh. Narediti – to je skušnjava farizejsko navdahnjene vere, ki so ji izpostavljeni predvsem ljudje, ki jim je versko življenje pomembno. Z molitvijo, postom in dobrimi deli skušajo Bogu dokazovati, da so njegove ljubezni vredni bolj kot drugi, ki tega ne delajo. Ta način verovanja je nemalokrat muka, ima grenak priokus, ker ni v stanju, da sprejme Božje ljubezni kot dar. Vemo, kako težko je sprejeti velikodušni dar, da se kot obdarovani pogosto čutimo kot dolžniki, da že v trenutku, ko smo obdarovani, mislimo na to, kako bomo vse to povrnili. Prav tega pa Bog ne pričakuje. Ljubezni si ne moremo zaslužiti in je tudi ne vrniti, lahko pa vzljubimo tistega, ki nas ljubi. Taka ljubezen nima mere. Hudičev ukaz, naj naredmo iz kamnov kruh, pomeni prevedeno, naj storimo vse, da bi si Božjo ljubezen zaslužili, da bi nekega dne lahko stopili pred Boga in mu dokazovali, da smo vredni njegove ljubezni. Žal so tudi medčloveški odnosti zelo pogosto tako zaznamovani. Prepogosto imajo otroci vtis, da jih starši ljubijo, ker so uspešni v športu, šoli ali kje drugje, da si je treba celo ljubezen staršev zaslužiti. V naslednjem koraku to včasih prenesemo tudi na Boga, saj ga imenujemo »Oče«.

Če si ljubezni ne moremo zaslužiti z našim trudom, hudič svetuje, da to poskusimo s tem, da storimo nekaj nenavadnega, da nas bodo vsi občudovali. Jezus naj bi se na primer vrgel z vrha templja dol. Toda občudovanje ni ljubezen. Prava ljubezen sprejme človega takšnega, kakršen je, občudovanje pa je zaljubljeno v ideal človeka, ki v vsakdanjem življenju ne obstaja. Kako revni so ljudje, ki so odvisni od tega, da jih drugi občudujejo. Polagoma postanejo slepi za resničnost in zaljubljeni v notranjo sliko samega sebe, ki je varljiva. Kdor ve, da je ljubljen, redko čuti pomanjkanje, kdor pa išče občudovanje, bo vedno ostal lačen in odvisen od priznanja drugih.

Če tudi občudovanje ne zadostuje, potem si vzemi vso oblast, ki jo lahko dobiš. Tako hudič svetuje. Če te ljudje ne bodo ljubili, se te bodo vsaj bali. Cena za to je seveda visoka. Kdor je postal suženj oblasti, ne more več služiti pravemu Bogu, ki človeka ljubi in osvobaja. Prava ljubezen namreč temelji na svobodi. To je doživelo tudi Božje ljudstvo Izrael. Ko so začeli gospodovati drug nad drugim, se je začelo tudi malikovanje.

Vrnimo se spet k začetku. Vse te skušnjave so se začele z besedico »če« – če si res Božji sin, Božja hčer, dokaži! V njej se izražata nezaupanje in nevera, da je Bog človeka brezpogojno ljubil in sprejel. To pa razkraja resnično vero, ki naj bi bila odgovor na dar Božje naklonjenosti. Bog se nam ni razodel zato, da bi nas poučil ali nam dal zapovedi, čeprav Božje razodetje tudi to vsebuje. Namen, da se nam je približal, je bila ta, da bi nas povabil v svojo skupnost, da bi nam bil oče, mi pa njegovi ljubljeni sinovi, njegove ljubljene hčere. Bistvo spreobrnjenja je torej, da se začnemo zavedati in živeti iz te resnične Božje ljubezni.

Za vse to je Jezus zgled. On je tisti človek, ki je dosledno, do zadnjega trenutka živel iz te drže. Hudiču, ki mu kakor pismouk s svetopisemskimi besedami skuša dokazovati, da so njegove zahteve utemeljene, odgovarja tako, da ga vedno spet opozarja na Boga: On je tisti, ki človeka hrani, ne le s kruhom, temveč tudi z besedo, njemu je treba zaupati, ne pa ga preizkušati, samo njega je vredno moliti, ker človeku odpira pot v svobodo. To je drža, iz katere je živel Jezus. Zato ni kakor Janez Krstnik oznanjal pokore zaradi bližujoče se Božje sodbe, temveč Božje kraljestvo. Seveda tudi Božje kraljestvo vsebuje sodbo, ker se je treba za to ponudbo odločiti ali pa jo zavreči. Velika perspektiva pa je vendar evangelij o Bogu, ki kraljuje, ob katerem predvsem tisti, ki so doslej živeli v senci lahko stopijo v luč. V tem duhu se je Jezus družil tudi s cestninarji, grešniki in grešnicami. Vedel je namreč – tudi njim velja Božja obljuba »Ti si moj ljubljeni sin, ti si moja ljubljena hčer«. To ne pomeni, da Jezusu ni bilo pomembno, kaj je prav in kaj ne. Vedel pa je tudi, da vrednote nekega človeka ne moremo meriti po načinu njegovega življenja. Jezus je zaupal, da bo tisti, ki se ga je dotaknila Božja ljubezen, ubral novo pot in svoje življenje preoblikoval tako, da bo z njim dal odgovor na Božjo ljubezen. To pa bo spremenilo tudi odnos do soljudi.

Na koncu predlog, ne samo za post: Prikličite si zvečer, preden zaspite, Božjo obljubo pri vašem krstu v spomin in jo nekajkrat sami zase ponovite: »Ti si moj ljubljeni sin, ti si moja ljubljena hčer.« Poglejte pod tem vidikom še enkrat nazaj na minuli dan. Kaj ste v zadnjih urah dobrega prejeli? Pripravite se s to skromno vajo na to, da bo obljuba Božje ljubezni iz glave prodrla tudi v vaše srce. Tega ne moremo sprožiti sami, lahko pa smo za to odprti. Morda vam bo nekega dne podarjeno tisto veliko spreobrnjeje, iz katerega so živeli svetniki. Za nje je bila ljubezen, ki so jo prejeli od Boga, merilo za ljubezen do bližnjega.

Klaus Einspieler