Spremeniti to, kar miliš v besedo, to je čudežNi res, kar je zapisala v eni svojih pesmi. »Svojo najljubšo pesem napišem brez črk na list, ki ga ni. Ostane v meni.« Mili Hrobath je mnogo iz svojega življenja v preteklih osmih desetletjih znala zbrati v nekaj besedah, ki se berejo kot zgodbe. Zdaj jeseni, ko se je spet podala na vrt, da pogleda, kako lepo ga je pripravila, da prezimi, si bo vzela nekaj časa, da pogleda, kaj se je nabralo ob pesniških zbirkah na njenih knjižnih policah življenja. In tega ni malo. Tu so njeni otroci, in tu so vnuki in vnukinje – pravzaprav vse najpomembnejše.

Pa se še enkrat vrnimo k njeni žetvi besed, ki jih je zbrala kar v več pesniških zbirkah. Naj so omenjene »Barvitost časa«, »Ozare dneva« in dvojezična »Vedno znova«. Ta žetev ostaja. V tej zbirki je zapisano »To je nežna poezija redkih besed, ki z enim samim verzom sproži plaz močnih slik. To je sveža kristalno čista voda, za katero je staro domače ali moderno korito vedno premajhno in pljuska čez rob v svet.« Mili Hrobath je bila sveža voda kje na poti po kaki planini ali doma vedno dragocen vrelec, iz katerega je zajemala in mnogo od tega dajala tudi drugim.

Ostanimo pri besedi. Nekaj novih verzov je s svojim literarnim ustvarjanjem dodala slovenski literaturi. Kakšen je njen odnos do besede, »ki ima veliko moč, ki lahko osrečuje, kaj podre, zaboli«. Dodaja tudi, da ozdravlja in poseže v izkušnjo svojega življenja, ki si jo je nabrala tudi v cerkvi, kjer besedo srečuje kot božjo in tudi kot domačo. »Reci le besedo in ozdravljena bo moja duša.« Zaveda se izredne moči besede. Zaveda se domače besede, ki prihaja iz srca. Ko je odšla od doma, je bila raztrgana med domačim selskim pozdravom in novim ziljskim narečjem. »Domača govorica ustvarja posebno povezanost.« Izgovorjene besede ne moreš več umakniti. »Kar izgovoriš ostaja, je nemogoče izbrisati.« Zapisana beseda je vidna. »Večkrat jo lahko prebereš, če koga, ki jo je napisal še poznaš, postaja še intimnejša.«

In če sama zapisuje besedo? »To je nekaj posebnega, to iskanje pravih besed, ki naj opišejo to, kar občutim. To je neka posebna napetost. Pravzaprav je to nekakšen čudež, da to kar misliš znaš spremeniti v besedo, jo potem vidiš in ko knjigo držiš tudi v roki. Tedaj veš, to ostane za vedno, to je neke vrste blaženost, nekaj zelo intenzivnega. Tedaj se zavedaš, zdaj gredo besede svojo pot, kot bi ptico spustil v svet.«

Vse življenje ji je pomembna družina kot »sidro in središče mojega življenja«. Veliko ji pomeni, če je zbrana vsa družina in vidi, kako ob vnukinjah in vnukih gre življenje v naslednjo generacijo z njo kot »babi«.

Otroci so jo spremljali v njenem poklicu kot učiteljico. Tu ji je bil pomemben osebni odnos do otrok, ki »morajo čutiti, da jih imaš rad«, pri pouku pa je bilo tudi dovolj priložnosti za smeh. V tako sproščenem ozračju gre učenje lažje. Ker je za otroke primanjkovalo primernih slovenskih pesmic, jih je začela sama pisati in otroci so ji bili za to hvaležni ne le v ljudski poli v Št. Lenartu, kjer je poučevala, ampak po vsem Koroškem, kajti te pesmice je objavljala tudi v šolskem listu Mladi rod.

Da pa na Koroškem slovenski jezik ne bo postajal iz leta v leto tišji, pa ugotavlja, da je najboljše, da ga govorimo doma v družinah. »Če se otrok slovensko uči šele v šoli, se tega jezika uči kot tuji jezik in manjka mu emocionalna navezanost.«

Seveda je zanimivo, kaj si Mili Hrobath želi od slovenskih političnih in kulturnih predstavnikov narodne skupnosti. »Da bi skupno vlekli za eno vrv. Kaj je treba storiti sami najbolje vedo, a najbrž nimajo dovolj moči za to.« To pa ji je znano tudi iz farnega življenja. Tri obdobja je bila v farnem svetu in zato ve, kako različne so poti do faranov.

»Vrt je moj konjiček,« pravi. Tam vse raste in brsti. »Jaz imam še s plevelom veselje, ker ima tako močno življenjsko voljo. Kako močno raste. Uživam spremembe v naravi.« Vrt pa je tudi »kraj lepih misli,« pravi. »Včasih kako misel rešim na papir in ostane. Drugače pa pustim, da odletijo.«

Želje za prihodnost? Zase si želi v teh letih zdravje, za vnuke in vnukinje, da bi našli tisto pot v življenju, ki jih osrečuje. Za ljudi v deželi si želi, da bi vrednoti, kot sta spoštovanje in poštenost, spet več veljali, in želi si več tankočutnosti v medsebojnih odnosih. Za narodno skupnost si želi, da bi bila simpatična skupnost, v kateri se vsi dobro počutijo. Za svet, da, za svet, pa si želi samo eno: mir.

Ob svoji 80-letnici Mili Hrobath ugotavlja: »V življenju je pomembno zadovoljstvo, četudi življenje dostikrat poteka drugače, kot si človek želiš. Vedeti je treba: Noben dan se ne ponovi, ničesar ne moreš popraviti. Treba je živeti sedanji trenutek. Jutrišnji dan je nov dan.« Ob pogledu nazaj je čas hitro minil. Enega vprašanja si Mili Hrobath nikdar ni postavljala: »Zakaj sem to naredila?« pa čeprav morda ni bilo najbolj premišljeno, večkrat pa si je stavila vprašanje: »Zakaj tega nisem naredila?« Za konec še sledi njen verz iz najnovejše pesniške zbirke »Vedno znova / Immer wieder«, ki jo je ilustrirala hčerka Kristina Hrobath: »Nosi me čas – star kot nebo«.

Vincenc Gotthardt

V spominski album – Mili Hrobath iz Št. Lenarta pri Sedmih studencih je ob svoji 80-letnici doživela lepo presenečenje. Njena družina jo je odpeljala na zgodovinsko-kulturni izlet. Pri Gospe Sveti jim je Pavel Zablatnik živo pripovedoval in razlagal zgodovino naših korenin in prednikov. Nato se je družina Hrobath v Grebinju poglobila v literarno dediščino Peter Handkeja. Vsi, ki so bili z njo na poti, so ji zapisali v spominski album: Draga Mili, želimo ti poleg zdravja in veselega vsakdana tudi dosti misli in besed za tvoje nadaljnje literarno ustvarjanje!