Spomenik v Dobju je bil cilj. Do tja je s pokopališča v Ledincah, kjer je s pesmijo pot začel Moški pevki zbor Jepa-Baško jezero, vodila spominska hoja. Nekaj časa po cesti, nato skozi gozd. Da pot ni bila predolga, je poskrbela pavza. Tu je spregovorila Sara Wutti. »Tukaj v bližini je bil umorjen Franc Pöck, eden mojih prednikov.« Na druge osebe in kraje v bližini, ki so povezani z nacističnimi zločini, je z mnogimi podrobnostmi opozoril Martin Koren. Nekaj imen je tudi na spomeniku, ki ga je leta 2022 oblikoval Valentin Oman.

Na spomeniku je v obeh deželnih jezikih napisano: »V spomin družinam koroških Slovenk in Slovencev iz današnje Trške občine Bekštanj ob Baškem jezeru, ki so bile 1942–1945 nasilno pregnane v nemška taborišča, in vsem žrtvam nasilja in vojn, ter v opomin nam in prihodnjim rodovom. Slovensko kulturno društvo Jepa-Baško jezero leta 2022.« Vetrovno je bilo z včasih grozečimi oblaki. Pred začetkom svečanosti so družine pregnancev, žive priče s svojci in potomci, duhovniki (Peter Olip, Jurij Buch, Stanko Olip) in mnogimi člani društva, videli, tudi kako hitri znajo biti nekateri člani Tamburaškega ansambla Loče, če jim veter odnese note. Ob njih so prireditvi dali glasbeni okvir še MoPz Jepa-Baško jezero, skupina akzent in mladi akzent.

Spregovorila je predsednica Slovenskega prosvetnega društva Jepa-Baško jezero Anica Lesjak-Ressmann. Pred spomenikom je povedala naslednje: »Ko so se pregnanci vrnili, so začeli znova. Spet so vstali, zaorali in sejali. Mi kot potomci črpamo iz močnih korenin. Z veliko hvaležnostjo se klanjamo, se jim zahvaljujemo v velikem spoštovanju in gojimo kulturo spominjanja. Ljubili so svoj slovenski jezik tako močno, da so ga govorili celo na skrivaj, kljub temu da jim je bilo prepovedano. To naj bo oporoka tudi za nas vse, da ga skrbno gojimo in spoštljivo govorimo.«

Pred spomenikom sta spregovorila dva mlada domačina. Najprej domačinka Sara Wutti, p. d. Mikulova iz Rut. Spregovorila je o kulturi spominjanja. Na vprašanje, ali so spomeniki danes še aktualni, je dejala: »Spomeniki bodo vedno potrebni, družbi dajejo identiteto in predstavljajo njene vrednote – vprašanje je le, katere vrednote so to. Katere bomo ohranili v spominu, pa je odgovornost naše generacije.«

David Ressmann, Tratnikov z Ledinc, študent in projektni sodelavec na Inštitutu za vzhodnoevropsko zgodovino na Dunaju je spregovoril o žrtvah iz okolice Ledinc in kako so bili Slovenci v raznih raziskavah predstavljeni. Te raziskave niso nastale šele v času nacizma, temveč že prej. Zato je zanj pomembno, »da se kultura spominjanja 80 let po koncu drugi svetovne vojne ne sme osredotočiti zgolj na spominjanje žrtev, temveč tudi na razumevanje mehanizmov diskriminacije in preganjanja. Ravno doživljamo, kako v času kriz iščejo enostavno odgovore na kompleksa vprašanja in najdevajo krivdo v določeni skupini ljudi.«

Blagodejno je bilo slišati tudi poezijo Milke Hartman in Ericha Frieda, ki sta jo brala Darja in Nicolas Keller. V spomin mnogim zbranim sta se zapisala tudi dva pevska glasova, ki sta spremljala tamburaše, Milena Mosser in Inigo Wrolich. vg