Delo Valentina Omana v obliki železnega triptihona, kalvarije, je za Jožeta Partla tudi simbol življenja. »Želim si, da bi bil žrelski spomenik simbol naše navzočnosti v mestu Celovec, kakor tudi v deželi Koroški«

Jože Partl, predsednik Zveze slovenskih izseljencev in ob izselitvi sam star komaj štiri leta, je zarisal naslednjo sliko v deževni popoldan 27. oktobra 2012 pred na novo odkritim spomenikom v spomin na pre­gnane koroške Slovence na železniški postaji Žrelec: »Tu ob Žrelski cesti so bile barake, po tleh slama, ograjene z žico, zastražene od SS vojakov. Bila je mora. Z železnico v tujino, v suženjstvo.« Jože Partl je spomnil na leto 1996, ko Celovec še ni želel postaviti spomenika deportiranim koroškim Slovencem. Postavili so ga na Radišah. Zdaj leta 2012, sedemdeset let po izgonu, pa je po­stavljen tudi na kraju, od koder so jih izgnali. Sporočilo spomenika: propad vseh stvari, izguba jezika in nasilje.

Jože Marketz, ki je spomenik blagoslovil v imenu škofa Schwarza, vidi v spomeniku versko sporočilo. To pa predvsem zaradi tega, ker so bili izseljenci globoko verni in jim je bila vera močna opora v izseljenstvu. »Izseljenci so vedeli, da ne bodo končali v krivici, temveč da bodo doživeli pravičnost.« Marketz, ki je imel in ima mnogo stikov z izseljenci, je spomnil tudi na to, da so neka­teri izseljenci pripovedovali tudi o dobrih ljudeh, ki so jih srečali v krajih, kamor so bili izseljeni. Opozoril je na naše ravnanje z begunci, ki prihajajo v našo deželo. Kaj bodo pripovedovali o nas? Bodo lahko govorili o dobrih ljudeh, ki so jih srečali?

Za deželnega svetnika Wolfganga Waldnerja navzočnost ob odkritju spomenika ni bila »samo čast, ampak tudi obveza«. Waldner je opozoril na to, da je spominjanje sicer težka, a pomembna naloga ter da se tej nalogi v zadnjem času ne posvečajo le umetniki in znanstveniki, ampak se s tem v vedno večji meri soočajo tudi politiki. Za spomenik si želi, da bi »nagovoril tudi vse tiste, ki do sedaj še niso našli pravih pristopov ter da bi bil pozna, čeprav zelo pozna, priča spomina na izgon koroških Slovencev«.
Pred spomenikom je spregovorila tudi ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Ljudmila Novak. Poudarila je, »da je Koroška na dobri poti boljšega medseboj­nega razumevanja, sodelovanja in iskanja novih priložnosti za sodelovanje, najprej na samem Koroškem, potem pa tudi za sodelovanje čez mejo.« Zgodovinarka Brigitte Entner je v svojem nagovoru poudarila naraščajoče zanimanje za tematiko spominjanja in še posebej poudarila, kar ji je povedal vodja deželnega arhiva Wihelm Wadl: Razstava o deportaciji koroških Slovencev je bila najuspešnejša v zgodovini hiše.

Preden so se zbrani pred spomenikom v Žrelcu podali v rudarski muzej »Berg­baumuseum« pod Križno goro, je združeni tamburaški ansambel (Loče, Hodiše, Škofiče in Železna Kapla) pod vodstvom Hanzija Gabriela občuteno podal pesem »Lipa zelenela je«. V rudarskem muzeju so na ogled slike Valentina Omana in Karla Vouka. Ta »vizualni odmev na grozote«, kakor je razstavo, ki je na ogled še do 15. novembra, poimenoval Karl Vouk, je predstavil umetnostni zgodovinar Marko Košan. Slikam pa je dodal svojo literarno besedo pisatelj in pesnik Fabjan Hafner. Pesmi je objavil v knjigi, ki je izšla ob razstavi »Valentin Oman/Karl Vouk. Denk mal: Deportation«.