Moji starši so se poročili januarja 1948. Januarja 1949 sem se rodil kot prvi od desetih otrok v Dobu pri Pliberku.

Osnovno šolo sem obiskoval v Božjem grobu, nato pa Slovensko gimnazijo, 8 let popoldanskega pouka, tudi ob sobotah. Po služenju vojaškega roka v vojski sem leta 1968 začel študirati filozofijo in teologijo v Celovcu, leta 1971 pa v Salzburgu. Med študijem sem bil dve leti učitelj verouka v kraju Neumarkt am Wallersee.

29. junija 1974 je škof Josef Köstner Ivana Olipa (zdaj dekan v Pliberku) in mene posvetil v duhovnika. Svoja »vajeniška leta« sem opravil v Št. Jakobu v Rožu, v Plešivcu kot prefekt in tri leta kot kaplan v Špitalu. Poleti 1979 sem od škofa prejel dekret za župniji Grabštanj in St. Peter.

Septembra 1979 sem začel pastoralno oskrbo v obeh župnijah. Na začetku oktobra se je prenova župnišča v Grabštanju nenadoma ustavila, zato je bilo treba prilagoditi župnišče v Svetem Petru. Decembra smo se s sestro Agnes in svakom Pepom ter njunimi tremi otroki (Michaela, Martin in Lydia) lahko preselili v župnišče. Mario se jim je pridružil dve leti pozneje. St. Peter je bil naš dom 10 let. Prenova v Grabštanju se je zavlekla. Leta 1985 smo lahko prostore v gradu Grabštanj prilagodili za naše pastoralno delo. Družini Rosenberg sem zelo hvaležen za te prostore.

Leta 1989 smo se po prestavitvi deželne ceste lahko preselili v župnišče v Grabštanju. Tam je bilo spet dovolj prostora za vse. S tem se je zame začelo intenzivno obdobje pastoralnega dela. Vedno so se vrstile prošnje za spoved in pastoralno svetovanje. Da bi se spoprijel s to nalogo, sem s sodelavci začel ponujati seminarje o »soočanju z življenjskimi zgodbami«. Najprej v izobraževalnem centru Tinje, nato pa v vseh škofijah v Avstriji, celo na Južnem Tirolskem. Sledili so tudi seminarji o veri, bogoslužju in bogoslužju za bolnike. Priložnost za to je bil umik za duhovnike v Maichingenu (škofija Augsburg) leta 1987. V teh dneh sem doživel globoko spreobrnjenje in ozdravljenje svoje življenjske zgodbe.

Leta 2004 me je obiskal takratni generalni vikar Gerhard Kalidz in me vprašal, ali bi bil rad premeščen. Kot duhovnik sem odgovoril: »O tej prošnji bom molil in jutri poklical.« Naslednji dan je bil moj odgovor: »Ostal bom v Grabštanju!« On pa je odgovoril: »Potem boš dobil tudi Pogrče«. Nato je prišla odgovornost dekana za dekanijo Tinje. Dodanih je bilo veliko novih izzivov: župnijski vrtec v Pogrčah, Leibsdorfu, Wutscheinu in avtocestna cerkev v Dolini.

Leto 2022 je bilo leto preizkušenj. Smrt sestre Agnes nas je vse močno prizadela in morali smo sprejeti nove dogovore. Zelo sem hvaležen za svojega svaka Pepa, ki mi veliko pomaga v župnišču. Od letošnjega leta pa tudi za mojo nečakinjo Lydio in njeno družino. Številni zaposleni v župnijah so dragoceno bogastvo, le tako je mogoča pastoralna oskrba.

»Zato te opominjam, da znova razplameniš Božji milostni dar, ki je v tebi po polaganju mojih rok. Bog nam ni dal duha boječnosti, temveč duha moči, ljubezni in razumnosti.« (2 Tim 1,6-7), piše Pavel svojemu učencu Timoteju. Za to prosim po 50-ih letih duhovništva, pa tudi za vse vas, ki ste kot kristjani po krstu poklicani, da ste sol in luč za svet.