Letos se je upokojil dolgoletni lektor in prevajalec Mohorjeve založbe Stanko Maršič. Zadnjih 23 let je opravljal delo od doma v Ljubljani na daljavo, kakor smo se ga številni navadili v letošnjem letu izzivov. Pri prevajanju in lektoriranju je porabil že toliko besed, a nekaj mu jih je še ostalo za pogovor za Nedeljo – prav tako na daljavo.

Kje sem se rodil? Kakšno je bilo moje otroštvo? Kako sem tedaj doživljal božič?

Rojen sem na Melincih v Prekmurju kot tretji od sedmih otrok v preprosti delavsko-kmečki družini. Prve štiri razrede osnovne šole sem obiskoval v domači vasi, preostale pa v uro oddaljenih Beltincih, kamor je bilo najlaže iti s kolesom. Toda pozimi smo nekateri vendar raje hodili peš, zlasti pred božičem, da smo lahko šli pred poukom še k zornicam v župnijsko cerkev poleg šole. Posebno doživetje je bilo iti k polnočnici po snegu, ki je škripal pod nogami, pred seboj in za seboj pa si v luninem siju videl skupinice ljudi, ki so se tiho pogovarjale, nekatere pa so tudi molile in polglasno prepevale.

Kako sem se odločal za poklicno pot?

Proti koncu osnovne šole mi je kak učitelj predlagal šolanje na gimnaziji, za kar da bi lahko dobil štipendijo. A ker so bili učitelji večinoma prepojeni s komunizmom, sem imel pomisleke o taki prihodnosti.

Odprla pa se je druga pot. V naši vasi je Bog prebudil do takrat že več duhovniških, zlasti salezijanskih poklicev, med njimi je bil tudi prof. Miško Brunec, vzgojitelj v celovškem Marijanišču. Mojega starega očeta je iz Veržeja čez Muro večkrat prišel obiskat znameniti salezijanski misijonar na Kitajskem msgr. Jožef Keréc.

Nekoč sem v vaški kapeli Marije Snežne ministriral salezijanskemu „rokohitrcu“ Mirku Žerjavu in čez nekaj časa sem dobil od njega vabilo, naj pridem v salezijansko gimnazijo v Želimlje. K temu me je spodbudila tudi moja velikodušna botra z obljubo: „Če boš šel tja, ti bom plačevala mesečnino.“

Zaradi vseh teh okoliščin in ob zavesti, da bi bili tega zelo veseli moji starši, sem se torej znašel pri salezijancih in čez dve leti sem tudi sam stopil v njihove vrste. Po maturi sem v Ljubljani dve leti študiral filozofijo in teologijo, zatem odslužil v Novem Sadu v Vojvodini vojaški rok in v Mohorjevem dijaškem domu v Marijanišču v Celovcu opravil enoletno vzgojno prakso. Ker sem rad in dobro študiral, so me predstojniki za nadaljevanje študija poslali v Torino. Toda ko sem tam v drugem letu študija vse bolj čutil osebno krizo, ki je škodovala tudi mojemu zdravju, je študij obtičal.

Za kratek čas sem se vrnil v Želimlje. Ko pa je v Marijanišču zbolel eden od prefektov, so me predstojniki poslali tja na pomoč. V Marijanišču sem bil vzgojitelj tri leta, potem pa sem se kot prefekt za dve leti preselil v Modestov dom, ki ga je medtem Mohorjeva zgradila kot naš dolgo pričakovani nov dijaški dom. Vedno me razveseli, ko se kje srečam s katerim od nekdanjih gojencev in se lahko iskreno pozdravimo.

Salezijancem sem se leta 1986 zahvalil za skupaj prehojena leta in duhovno rast ob don Bosku, ne da bi v tistem trenutku točno vedel, kam bo stopil moj naslednji korak. A prav tedaj se je iz Mohorjeve tiskarne odpravljal v pokoj Franc Rehsman. Ker je Mohorjeva iskala novega sodelavca, jaz pa primerno delo, sem kar hitro postal korektor in lektor, vse bolj pa sem bil potem le še lektor in tudi prevajalec.

Kakšen je moj odnos do slovenskega jezika? Kaj sem najbolj popravljal pri koroški slovenščini?

Pravijo, da je Mohorjeva iz Celovca naučila slovenski narod brati in pisati. In z Mohorjevo je imela žive stike tudi moja rojstna vas. V „Koledarju Družbe sv. Mohorja za navadno leto 1899“ so zapisali, da imajo v devetih slovenskih župnijah, ki spadajo pod sombotelsko škofijo, 313 „družnikov“, tj. udov ali članov. Od tega je imela moja rojstna župnija Beltinci največ družnikov, kar 99 članov, med katerimi je bil tedaj prvič omenjen tudi moj prednik „Maršič Štef.“. Glede na to, da je bilo Prékmurje kar skoraj tisoč let pod Madžari ter izpostavljeno njihovemu preganjanju slovenščine in Slovencev, kar se je med drugo svetovno vojno še okrepilo, sta to neverjetno visoki številki!

Spomnim se, kako mi je brat Miška Brunca, Jožef, pripovedoval, da so s štajerske strani kar preko valov reke Mure tihotapili v Prekmurje knjige Mohorjeve družbe iz Celovca. V ta namen je kak pogumen fant preplaval reko in se nazaj vračal s knjigami nad glavo. Če je kje v bližini opazil madžarskega stražarja ali zaslišal njegove korake, se je v vodi hitro stisnil k bregu ali se skril med ločje, pri tem pa mohorjevke ljubosumno držal nad glavo.

Slovenščino sem posebej vzljubil v gimnaziji; za pravopis nas je posebej navduševal moj sovaščan prof. Stanislav Duh, za branje leposlovnih del prof. Zadravec iz sosednjih Odránec in za besedno bogastvo stari prof. Anton Pavlič, ki je med 2. svetovno vojno v Kragujevcu pred nemškim pokolom rešil cel razred dijakov. Iz gimnazijskih let še zdaj hranim zvežček, v katerega sem si zapisoval popravke slovničnih napak, da jih ne bi več ponavljal. Pozneje sem redno spremljal jezikovne napotke in priročnike uglednih slavistov in profesorjev, kot so bili Janko Messner, Janez Gradišnik in France Vrbinc.

Eden trših orehov slovenskega dijaka na Koroškem je razlikovanje med nedovršnim in dovršnim glagolskim vidom (recimo med „iti“ in „poiti, zaiti, uiti, preiti, priti, oditi …“). Dijak – pa ne le on –pogosto tudi ne upošteva, daj je oblika števnika od ena do štiri odvisna od spola naštetih stvari ali oseb.

Rad sem tudi sodeloval pri urejanju knjižnic v Želimljem, v Ljubljani, v Marijanišču in v Modestovem domu. Kot vzgojitelj sem bil vedno odgovoren tudi za izposojo in nabavo novih knjig.

Nadvse rad sem prisluhnil govorcem narečja, ki je človekov prvi jezik. Slovenska narečja so neke vrste petje slovenskega jezika. Toda v dijaškem domu – in tudi drugod – sta govorca različnih narečij pogosto kar hitro presedlala na nemščino. Z zanimanjem sem tudi zaznaval sorodnost narečij. Tako je avtor Jannach v letošnjem koledarju zapisal, da pri njih severovzhodno od Beljaka uporabljajo za fižolovko ali preklo besedo „rahla“ – isto besedo pa v istem pomenu uporabljamo tudi na Melincih na drugem koncu slovenskih dežel.

Kaj vse sem delal pri Mohorjevi?

Po letu 1986 sem v začetku opravljal korektorska in lektorska dela, zlasti pri tiskanju časopisov in revij Naš tednik, Nedelja, Slomškov list, Misijonski list, Družina in dom, Naša luč. Knjig, ki sem jih lektoriral, pa se je gotovo nabralo nekaj sto. Sčasoma pa nisem več delal za tiskarno in za založbo, ampak samo še za založbo. Kot lektorju mi je bilo v posebno veselje sodelovanje z nekaterimi založbinimi avtorji in prevajalci, ki so kljub svoji vrhunski usposobljenosti ostali skromni in dovzetni tudi za moje pripombe; med temi naj omenim vsaj pokojnega pisatelja Fabiana Hafnerja in pokojno prevajalko Lučko Jenčič.

Sčasoma pa je bilo vse manj korigiranja in ob lektoriranju sem moral za založbo vse več prevajati. Tako sem zanjo samostojno prevedel dober ducat otroških slikanic, štiri šolske učbenike in nekaj obsežnejših del: Kapellarijevo knjigo o birmi, Jellouschkovo „Pozornost v partnerstvu“, Hacklov roman „Slovo od Sidonije“, ki je kot podlistek izhajal tudi v Nedelji, Juulov „Šolski infarkt“, življenjepis Angelike Daiker o mali sestri Magdeleine, „Julijske Alpe“ Helmuta Teissla, Reinprechtovo kratko prozo, „Ko se je moj oče hotel poročiti z materjo Anne Lachs“ avtorice Christine Nöstlinger in Spitzerjevo poljudnoznanstveno knjigo „Digitalna demenca“. Pri nekaterih knjigah sem bil tudi soprevajalec, iz nemščine in italijanščine pa sem zlasti za Družino in dom ter za koledar Mohorjeve prevedel ali priredil tudi več člankov.

Za omenjene publikacije – nazadnje za zadnji Mohorjev koledar – sem napisal tudi več samostojnih člankov. Kakšna stvar je bila objavljena tudi v nekdanjem celovškem otroškem listu Naša mavrica in svoj čas tudi v Nedelji. S pokojnim Janezom Žurgo sem soavtor knjige „Čudodelnik s Primskovega Jurij Humar“, ki je lani izšla v ponatisu.

Zakaj sem povezan s Kureščkom? Zakaj je ta romarski kraj tako privlačen?

Cerkev na Kureščku sem poznal že kot mladostnik, saj smo k njenim razvalinam hodili dijaki na dolge sprehode, milostni kip Kureške Kraljice miru pa je našel zatočišče v želimeljski župnijski cerkvi. Zastrigel sem torej z ušesi, ko mi je urednica Naše mavrice Zefka Glinik iz Žitare vasi prišla v službo povedat, da se na Kureščku baje prikazuje Marija Kraljica miru.

Nisem ji hotel verjeti na slepo, ampak sem se želel sam prepričati, kaj je na stvari. Odločil sem se, da se bom vidca o. Franca Špeliča izogibal, dokler mi ne bo vse jasno. Toda celovški kapucin p. Gabriel Marija Drofelnik mi je nekoč tako dolgo prigovarjal, naj namesto njega vodim na obisk k o. Špeliču skupino nemško govorečih Korošcev, da sem nazadnje le popustil. Za romarje iz Koroške sta bila sicer vedno znova na voljo tudi dr. Marija Spieler in sedanji dekan Tone Opetnik. S Kureščkom in o. Špeličem pa sta bila zelo povezana tudi pokoja duhovnika Tomaž Holmar in Anton Cvetko. Na Kureščku mi je Bog na priprošnjo Kraljice miru podelil milost osebnega spreobrnjenja in ozdravljenja.

Moji čedalje pogostejši stiki z o. Špeličem so sčasoma prerasli v zaupno prijateljstvo z njim. Ob njem sem spoznal svojo ženo in on naju je leta 1997 tudi poročil na Kureščku in bil navzoč pri krstu najinih treh otrok prav tako na tem milostnem kraju.

S poroko sem se spet vrnil v Ljubljano in odtlej sem svoje lektorske in prevajalske izdelke pošiljal Mohorjevi v Celovec vse do konca svoje službene poti v začetku še po faksu in navadni pošti, potem pa po spletu. V spodbudo pa mi je bilo, ko sem spet prišel „med ljudi“ – med svoje sodelavce v Celovcu, da sem tam opravil nekatere službene obveznosti. Delo od doma, ki se ga je moralo navaditi ogromno ljudi letos ob nastopu koronavirusa, je bilo zame kar 23 let vsakodnevna stalnica.

Sporočila, ki jih je od Kraljice miru dobival o. Špelič skoraj deset let, so me zelo nagovorila, in kdor jih prebira danes, lahko ugotovi, da so v marsičem vsak dan bolj aktualna. V njih Kraljica miru recimo svari pred prodiranjem neevangeljskih prvin v Katoliško Cerkev ter s tem pred razklanostjo v njej, pred zanikanjem nekaterih verskih resnic, pred delovanjem „temnih sil“ v Cerkvi in v svetu ... Vedno znova tudi zagotavlja Božji blagoslov vsem verujočim, ki jemljejo resno evangelij in njena sporočila, vsem, ki ostajo zvesti nespremenljivemu katoliškemu nauku, 3. julija 1993 pa je poudarila: „Vrh molitve in Božje bližine je navzočnost pri sveti maši in odkrivanje skrivnosti rožnega venca.“

Nekateri prijatelji Kraljice miru, ki smo se srečevali ob o. Špeliču, smo začutili, da mora biti širjenje in uresničevanje njenih sporočil čim bolj učinkovito, zato smo ustanovili „Center Kraljice miru Kurešček“. V tem okviru smo na svoji spletni strani objavili Marijina sporočila v sedmih jezikih, izdali smo nekaj knjig, organizirali nekaj velikih duhovnih seminarjev p. Jamesa Manjackala, izdajamo dvomesečnik Glasnik Kraljice miru, v katerem že leta tudi sam redno objavljam svoje članke, na našo telefonsko številko lahko pokličejo ljudje v stiski ter zaprosijo za molitveno podporo, po smrti o. Špeliča vsako soboto ob 18.30 opravljamo na Kureščku Marijine večernice ...

Kako doživljam letošnji adventni in božični čas? Je letos kaj drugače? Kaj mi pomeni božič, kaj družina?

Zaradi koronavirusa je oblast tudi v Sloveniji omejila pravice vernikov do svobodnega, neomejenega izpovedovanja vere pri verskih obredih in s tem je tudi Boga oropala njegove pravice do naše molitve. Združevanje ljudi v cerkvah je bilo občasno prepovedano, medtem ko je bilo v trgovinah ves čas dovoljeno, iz česar lahko sklepamo, da pri koronavirusu ne gre le za zdravstveno vprašanje, ampak za veliko več – gre za svobodo ljudi, za svobodo vere.

Hujši od koronavirusa pa je strah pred njim, in mediji ta strah še podpihujejo. Strah tako hromi naše odnose v službi, v družini, sploh v vsaki skupnosti. Po zaslugi neustrašnega duhovnika sem lahko tudi v letošnjem adventnem času hodil tudi med tednom k sv. maši. To se mi zdi najlepša, najučinkovitejša priprava na obhajanje božiča v naši družini.

Mediji nam za leto 2021 ne napovedujejo ravno svetlih dni, a kristjani, trdno zasidrani v Bogu, se nimajo ničesar bati. Kraljica miru s Kureščka je v svojih sporočilih kar petnajstkrat izrekla besede poguma: Ne bojte se! – „Ne bojte, jaz sem z vami!“ „Ne bojte se temnih oblakov!“ Sebi, svoji družini, nekdanjim gojencem in svojim sodelavcem ter bralcem Nedelje želim v novem letu 2021, da bi nam te Marijine besede vsak dan odzvanjale v srcih.